Administrative court upheld dismissal of land use permit appeal due to pending possession protection injunctions. The applicant failed to prove full disposal rights while temporary court orders restricted land use. The Supreme Court ruled that such injunctions legally bind administrative decision-making processes. The applicant's claim was rejected because temporary court orders restrict land disposal rights during the administrative procedure. The court held that administrative bodies must respect binding temporary court orders regarding land use restrictions. The applicant's argument that possession protection proceedings are separate from administrative law was rejected. The court emphasized that temporary orders bind all state organs during their validity period. The decision confirms that administrative decisions cannot override valid temporary court injunctions. The applicant's failure to demonstrate full disposal rights led to the rejection of the permit application. The court found no grounds to overturn the first instance court's decision on the matter.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1570/96-7 z dne 14.10.1998.

[JEDRO]

Začasna odredba, izdana v pravdnem postopku, ki prepoveduje kakršnokoli spremembo stanja na sporni parceli, in še velja v času odločanja upravnega organa o dovolitvi priglašenih del, omejuje razpolaganje z zemljiščem, na katerem naj bi stal objekt.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.9.1996, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Upravne enote L., Izpostava B., z dne 9.10.1995, ki mu je zavrnila zahtevek za izdajo odločbe o priglasitvi del za postavitev lesenega nadstreška tlorisnih izmer 10x10 m na parceli št. 579/1 k.o. S. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v postopku na prvi stopnji sicer predložil zemljiškoknjižni izpisek, po katerem je lastnik zemljišča, da pa kljub temu ni izkazal pravice razpolaganja z zemljiščem, ki je po zakonu nujna sestavina zahteve za priglasitev del. Temeljno sodišče v Ljubljani je izdalo začasno odredbo o prepovedi vsake gradnje ali kakršnekoli spremembe dosedanjega stanja na zemljišču parc. št. 579/1 k.o. S., ki velja do pravnomočnosti pravdnega postopka in se zaznamuje v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da je vprašljivo razpolaganje z zemljiščem, na katerem želi tožnik postaviti nadstrešek za spravilo sena in kmetijskih priključkov. Po določbi 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je potrebno vlogi za priglasitev nameravanih del priložiti tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Tožnik sicer izkazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom, da je lastnik parcele št. 579/1 k.o. S., vendar pa iz upravnih spisov izhaja, da sta bili v času, ko je bila sprejeta odločitev o zavrnitvi izdaje odločbe o priglasitvi nameravanih del, izdani dve začasni odredbi, s katerima se tožniku razpolaganje z zemljiščem omejuje oziroma prepoveduje (začasna odredba z dne 22.12.1994 v pravdni zadevi I P 238/94 in začasna odredba z dne 30.12.1994 v pravdni zadevi I P 360/94).

Tožniku se prepoveduje, da bi storil karkoli, kar bi spremenilo katastrske oznake, namembnost in dejansko stanje na parceli oziroma prepoveduje na severnem in severovzhodnem delu parcele vsaka gradnja ali kakršnakoli sprememba dosedanjega stanja ter odsvojitev severnega oziroma severovzhodnega dela parcele v površini 545 m2, ki leži med parcelnimi številkami 581, 579/3, 579/4 in 576 vse k.o. S. Prepoved velja za čas, ko sta odredbi v veljavi, to pa je najdlje do pravnomočne odločitve v pravdi. Ker sta začasni odredbi veljali ob izdaji izpodbijane upravne odločbe, je upravni organ odločil pravilno, ko je tožnikovo vlogo iz razlogov, ki jih v svoji odločbi navaja, zavrnil.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njegovo tožbo, ker gre za upravno zadevo. Sklicevanje izpodbijane sodbe na določene sodne postopke pa ni utemeljeno, saj so ti postopki dejansko pravdni postopki zaradi motenja posesti. Motenje posesti pa obravnava samo neko določeno trenutno stanje, ne pa tudi pravic, ki jih imajo stranke na svojih nepremičninah. Enako je tudi z začasnimi odredbami, ki se izdajajo v postopku zaradi motenja posesti. Pri izdaji odločbe o priglasitvi in odobritvi priglašenih del, pa ni pomembno trenutno posestno stanje, temveč gre za materialno pravni odnos tožnika, ki izvira iz njegovih pravic in ne iz posestnih razmerij. Upravni organ pri odločitvi o materialno pravni plati ne more biti vezan niti oviran s postopki pri sodišču zaradi motenja posesti. Odločitev upravnega organa sicer lahko zadrži začasna odredba, ne more pa začasna odredba v motenjskem postopku preprečiti upravnemu organu odločitve v materialno pravnem oziru. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču v ponovno odločanje.

Prizadeta stranka A.C. je z dopisom z dne 28.1.2001 obvestil sodišče, da je pravnomočno končan spor glede parcele št. 579/1. Na podlagi pravnomočne sodbe, št. I P 360/94 z dne 7.9.1999 Okrajnega sodišča v Ljubljani, je tožnik dolžan prizadeti stranki izročiti v last, posest in uživanje del predmetne parcele v površini 545 m2.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZUN v 1. odstavku 62. člena določa da priglasitev nameravanih del iz 51. člena tega zakona vsebuje opis nameravane graditve in zemljišča, na katerem bi objekt stal, kopijo katastrskega načrta z vrisanim predvidenim objektom ter dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik ni izkazal razpolaganja z zemljiščem, to je s parcelo št. 579/1 k.o. S. Tožnik je z zemljiškoknjižnim izpiskom sicer izkazoval, da je lastnik celotne parcele, hkrati pa ni zanikal, da sta izdani dve začasni odredbi, ki prepovedujeta spremembo katastrske oznake, namembnosti in dejanskega stanja na parceli ter gradnjo ali kakršnokoli spremembo dosedanjega stanja ter odsvojitev severnega oziroma severovzhodnega dela te parcele. Iz take vsebine začasnih odredb je razvidno, da v času odločanja upravnega organa o dovolitvi priglašenih del tožnik ni razpolagal z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal.

Neutemeljeno je stališče tožnika v pritožbi, da začasna odredba ne more učinkovati na odločitev o dovolitvi priglašenih del, saj gre za dva povsem različna postopka (civilni - upravni postopek). Po določbi 2. odstavka 2. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije. Tako je na začasno odredbo, izdano v pravdnem postopku, vezan tudi upravni organ, kadar odloča o dovolitvi priglašenih del.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da nista podana razloga, ki ju uveljavlja tožnik, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.