Appeal dismissed; labor relations elements exclude forced labor victim status under war victim law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1469/98-11 z dne 13.12.1999.

[JEDRO]

Med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni nemški delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo, v času dela oziroma zaposlitve, vsi elementi delovnega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 1.9.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi revizije in ob odločanju o pritožbi tožnice zoper odločbo Upravne enote H. z dne 20.10.1997, pritožbo zavrnila, navedeno prvostopno odločbo odpravila in odločila, da se tožnici ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da prvostopni upravni organ pri odločitvi o tožničini zahtevi za priznanje statusa ni dosledno upošteval določil Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN). Tožnica je že sama v vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja navedla, da jo je na "pflichtjahr" poslal mariborski "Arbeitsamt", in sicer je bila 30.11.1943 poslana v G. in dodeljena k družini, ki je imela kavarno, v kateri je morala opravljati različna dela. Po enem letu, ko je mati zahtevala njen povratek domov, pa so jo obdržali kot gospodinjsko pomočnico in se je domov vrnila šele 27.4.1945. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da med strankama ni sporno, da je tožnico dne 30.11.1943 poslal na delo v G. nemški delovni urad. Za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovnega deportiranca pa je pravno relevantna okoliščina, da je okupator osebo proti njeni volji poslal na prisilno delo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Ni pa med delovne deportirance mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni nemški delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo v času dela oziroma zaposlitve vsi elementi delovnega razmerja. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti, da je okupator tožnico poslal na prisilno delo v smislu ZZVN. Na drugačno odločitev sodišča prve stopnje ni mogla vplivati tožbena navedba, da tožnica za svoje delo ni dobila plačila, ki je bilo sicer dogovorjeno.

Tožnica v pritožbi navaja, da se je pritožila zato, ker ji ni bil priznan celoten čas, preživet v tujini. Sama ni kriva, če je niso vrnili že 30.11.1944. Ne zdi se ji prav, da nima priznanih vseh mesecev, posebej še zato, ker je bila poškodovana na glavi zaradi bombardiranja. Poškodovana je bila dne 27.2.1945 in je nato preživela v bolnici vse do 27.4.1945, ko je po njo prišla mama.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Žrtev vojnega nasilja - delovna deportiranka po 1. odstavku 2. člena ZZVN je oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja ali njegovih sodelavcev tako, da je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslana na prisilno delo. V obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni izkazala navedenih okoliščin.

Tožnico je na delo v G. dne 30.11.1943 poslal nemški delovni urad. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni nemški delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo v času dela oziroma zaposlitve vsi elementi delovnega razmerja. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbena navedba, da je bila tožnica poškodovana v februarju 1945 med bombnim napadom in je ostala v bolnišnici vse do 27. aprila 1945.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, s katerim tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.