Lease contract upheld as valid; unclear purpose of building does not render functional land undetermined.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če je določljiv namen oddaje objekta v najem je določljiv tudi obseg funkcionalnega zemljišča, ki je bilo tudi oddano v najem.

Pogodba je oderuška, če je podana nesorazmernost obveznosti v dvostranski pogodbi, lahkomiselnost ene stranke ob sklepanju pogodbe ter zavest druge stranke o omenjeni slabosti prve ter namen to slabost izkoristiti sebi v prid.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da je najemna pogodba, ki sta jo sklenila pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka, nična. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, potem ko je ugodilo pritožbi tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da toženčevo pritožbo zavrne, ali pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugostopenjskemu sodišču. V reviziji zatrjuje, da predmet izpodbijane najemne pogodbe ni določljiv. V pogodbi ni jasno in nedvoumno določena funkcija objekta, zato tudi ni mogoče določiti funkcionalnega zemljišča. Odločitev o namenu objekta je v celoti prepuščena toženi stranki. Zato si tudi ni mogoče pri opredeljevanju funkcionalnega zemljišča pomagati z Zakonom o urejanju naselij, ker je namembnost objekta po 3.čl. pogodbe lahko kakršnakoli. Revident se nadalje ne strinja s stališčem drugostopenjskega sodišča, da pred prvostopenjskim sodiščem ugotovljena neekvivalenca nima za posledico ničnosti pogodbe. Tožena stranka je pridobila le pravice (celo prazen prostor, ki naj bi bil na voljo najemodajalcu, je uporabljala v resnici tožena stranka). Zato gre za oderuško pogodbo. Razlogi sodbe so nejasni, saj iz njih sledi, da v primeru oderuštva nastopijo druge posledice, ne pa ničnost. Zatrjuje še, da je gotovo, da je bila pogodba s strani takratnega zastopnika najemodajalca lahkomiselno sklenjena, saj se je brez slehernega razloga v zameno za neomejeno razpolaganje z donosnim objektom na samem smučišču, odpovedal vsakršnim koristim.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka zatrjuje, da je oddala v najem stavbno parcelo z izdelanimi temelji za ustrezni objekt pod vlečnico št. 1 na S. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje pa izhaja, da je bilo v sporni pogodbi zapisano, da se tožencu omenjena parcela dodeljuje s potrebnim funkcionalnim zemljiščem. Res je, da s tem namen objekta, ki naj bi ga toženec na oddani stavbni parceli postavil, ni izrecno določen. Toda ob opredelitvi "ustrezni objekt" in ob lokaciji "stavbne" parcele na S., je potrebno šteti, da je namen toženčevega objekta določljiv. Namen tega objekta ni kakršenkoli, kot to zatrjuje revident. Iz tega pa sledi, da je določljiv tudi obseg oddanega pripadajočega funkcionalnega zemljišča (1. odst. 46. čl. Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Ur.l.SRS 18/84 - 26/90). Predmet najemne pogodbe je tako določljiv (50. čl. ZOR). Uporabe "ustreznega objekta", ki naj bi ga toženec po sporni pogodbi na oddanem stavnem zemljišču postavil, si, tako kot kateregakoli drugega objekta, brez funkcionalnega zemljišča niti ni mogoče zamisliti.

Glede revidentovega vztrajanja, da je sporna pogodba oderuška zato, ker je bil zastopnik pravnega prednika tožeče stranke ob sklepanju pogodbe lahkomiseln, pa je revidentu potrebno pojasniti, da tudi, če bi se izkazalo, da so te tožbene trditve resnične, zgolj zaradi lahkomiselnosti ene pogodbene stranke (in nesorazmernosti obveznosti v dvostranski pogodbi, ki jo je tožeča stranka tudi zatrjevala) pogodbe še ni moč šteti za oderuško. Poleg omenjenih elementov mora biti namreč kumulativno podan še tretji subjektivni element in sicer zavest sopogodbenika o omenjeni slabosti drugega pogodbenika in namen prvega to slabost sebi v prid izrabiti (1. odst. 141. čl. ZOR). Tega pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Tudi smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP po presoji revizijskega sodišča ni podana. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje namreč ni tako nejasna, da je ne bi bilo moč preizkusiti. Sodišče druge stopnje se s tem, ko zapiše, da so zaradi kršitve načela ekvivalence pri odplačnih pravnih poslih predvidene druge sankcije (čezmerno prikrajšanje in oderuštvo), opredeli le do presoje prvostopenjskega sodišča, da je pogodba nična (zgolj) zaradi nesorazmernosti koristi, ki si jo je izgovoril toženec (2. str. spodaj in 3. str. zgoraj sodbe sodišča druge stopnje). Ob tem je revidentu potrebno pojasniti, da zgolj nesorazmernost obveznosti v dvostranski pogodbi še ne pomeni, da je pogodba oderuška in zato nična (prim.zgoraj). Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje pa ni razvidno, da bi sodišče zapisalo, da v primeru oderuštva ni predvidena ničnost pogodbe, kar zatrjuje revident.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).