Administrative court dismisses appeal for failing to cure procedural defects in the initial complaint despite warnings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1535/99-6 z dne 1.12.1999.

[JEDRO]

Če pomanjkljivost tožbe kljub pozivu sodišča in opozorilu na posledice ni odpravljena, je potrebno takšno tožbo zavreči, če takšne, kot je, ni mogoče obravnavati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) kot nerazumljivo in nepopolno zavrglo tožnikovo tožbo. Tožnik v tožbi smiselno navaja, da je bil od leta 1986 imetnik stanovanjske pravice stanovanja št. 15, . ..., do leta 1989, ko naj bi mu sodišče na podlagi sklepa socialnega skrbstva odvzelo navedeno stanovanje zaradi "davka tri tisoč", sedaj pa naj bi dobil stanovanje nazaj, ker naj bi vplačal davek, o čemer kot dokaz navaja obvestilo Občine L. z dne 12.4.1999. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožba nepopolna, ker ne vsebuje vseh podatkov iz 3.in 4. odstavka 28. člena ZUS. Iz tožbe ni razvidno, kdo je tožena stranka, s katerim posamičnim dejanjem naj bi tožena stranka kršila tožnikove ustavne pravice, kje in kdaj naj bi bilo to storjeno, kateri organ ali uradna oseba naj bi dejanje opravila. Prav tako ni navedenih dokazov o tem in ni opredeljen zahtevek. V skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče pozvalo tožnika, da naj navede vse, kar zahtevata določbi 3. in 4. odstavka 28. člena ZUS. Hkrati ga je opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnil. Ker tožnik v odrejenem roku pomanjkljivosti tožbe ni odpravil, je sodišče tožbo kot nepopolno in nerazumljivo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj je ni moglo obravnavati.

Tožnik v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper uradno osebo I. A. iz L. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, ki naj bi ga s sodnikom dne 10.9.1989 prisilno izselil iz stanovanja. Dne 30.1.1986 ni bil finančno sposoben kriti dolga v višini 3.000 dinarjev. Z vlomom in zaplembo stanovanja zaradi neporavnanega davka so izrabili njegovo odsotnost in ogrozili njegove svoboščine.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 28. člena ZUS je treba v tožbi, s katero se zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje, med drugim navesti dejanje, s katerim se posega v ustavne pravice posameznika, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem. Taka tožba se lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavanem primeru je bila tožnikova tožba, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nepopolna v smislu določbe 3. odstavka 28. člena ZUS. Ker tožnik pomanjkljivosti tožbe, kljub pozivu sodišča prve stopnje in opozorilu na posledice, ni odpravil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj take tožbe ni moglo obravnavati.

Ker obravnava kaznivih dejanj ni stvar upravnega postopka, pritožbeno sodišče pritožbe v delu, ki se nanaša na I. A., ni obravnavalo.

V pritožbi zatrjevana vlom in zaplemba stanovanja, s katerim naj bi se poseglo v tožnikove svoboščine, pa so nova dejstva, ki jih tožnik v tožbi ni zatrjeval. Zato ne morejo biti predmet obravnave pritožbenega sodišča.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73., v povezavi z 68. členom ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.