Appeal dismissed; threat to relative for private interests not classified as wartime violence under victim protection law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance decision rejecting a claim for recognition as a victim of wartime violence. The applicant argued she fled to Austria due to threats from a village relative who was an occupier's collaborator, seeking to avoid forced relocation. The court held that the threat constituted a private interest dispute rather than the specific wartime violence or forced displacement defined by the relevant statute. Consequently, the court confirmed the lower court's finding that the applicant did not meet the legal criteria for victim status.
Legislator headnote
AI generated1. člen ZZVN; 2. člen ZZVN: A threat to a relative for private interests does not constitute wartime violence or forced displacement under the Act on Victims of Wartime Violence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1258/99-6 z dne 8.5.2000.
[JEDRO]
Grožnja tožničinega sovaščana zaradi njegovih zasebnih interesov ni vojno nasilje, opredeljeno v 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.7.1999. S to je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 1.7.1998, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke in odločila, da se njena zahteva za priznanje tega statusa zavrne. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2.
člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št.
63/95, 8/96, 44/96 in 70/97). Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke, da je upravni organ prve stopnje zmotno presodil v postopku izvedene dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep o dejanskem stanju, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Sklicuje se na podatke v predloženih upravnih spisih in sicer na tožničine navedbe in izjave v postopku zaslišanih prič. Iz teh izhaja, da okupatorji družine niso izselili, ker so jih potrebovali, da so sovaščanom krmili živino ter, da je tožnica spomladi 1942 pobegnila v Avstrijo zaradi grožnje K., ki jo je izsiljeval, da se mora z njim poročiti, sicer jo bo ubil, družino pa poslal v taborišče. Tako ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča prve stopnje ne daje podlage za zaključek, da je tožnica pobegnila pred prisilnim ukrepom okupatorja ali pred prisilno izselitvijo. Iz tožničinih navedb in izpovedb prič namreč ne izhaja, da je bila tožnica v času vojne izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja ali njunih sodelavcev zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ampak le grožnjam nekega posameznika v njegovem zasebnem interesu, pa čeprav je bil sodelavec okupatorja.
Tožnica v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj je v Avstrijo pobegnila zato, ker je F.K. nad njo izvajal pritisk in ji grozil z ubojem, staršem pa z izgonom. K.F.K. je bil sodelavec okupatorja, ki je imel popoln nadzor nad delom v vasi. S pobegom si je rešila življenje, starše pa je rešila pred izgonom v taborišče.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Kot žrtev vojnega nasilja 1. člen ZZVN opredeljuje državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena štejejo med žrtve vojnega nasilja med drugim tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem ali pred prisilno izselitvijo -
begunec (1. in 2. odstavek 2. člena ZZVN). Glede na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, in tudi ni sporno, saj ga tožnica v tožbi in pritožbi sama navaja, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano, da je bila tožnica izpostavljena takim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki so opredeljeni v navedenih določbah ZZVN. Grožnja tožničinega sovaščana, kot jo opisuje in zatrjuje sama tožnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vojno nasilje, opredeljeno v 2. členu ZZVN. Ker je tožena stranka glede na navedeno dejansko stanje pravilno uporabila določbo 2. člena ZZVN, je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrnilo.
Tožničine pritožbene navedbe, ki le potrjujejo dejansko stanje, navedeno v izpodbijani sodbi, ne morejo vplivati na odločitev o stvari.
Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradi dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.