Supreme Court dismisses appeal; tenant's temporary absence does not end statutory tenancy rights under Article 58 of the Housing Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja, kakšen način uporabe stanovanja ima za posledico prenehanje stanovanjske pravice po 58. čl. ZSR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je toženi stranki prenehalo stanovanjsko razmerje. Zato ji je naložilo, da mora omenjeno stanovanje izprazniti ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji se ne strinja s stališčem, da ni potrebno navesti časovnega obdobja, v katerem naj toženka ne bi uporabljala spornega stanovanja. Po mnenju revidenta je trditev, da toženka stanovanja ni uporabljala več kot šest mesecev, pavšalna in je ni moč preizkusiti. Zaradi navedene pomanjkljivosti pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženka je bila zaradi materine bolezni res včasih 1 - 3 mesecev odsotna, vendar se je v stanovanje vračala. V njem je imela svoje stvari. Poleg tega nikdar ni bila odsotna več kot šest mesecev.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bilo sporno stanovanje več kot šest mesecev v obdobju pred vložitvijo tožbe prazno in oddano v podnajem. Iz dejanskih ugotovitev nadalje sledi, da toženka stanovanja ni uporabljala za prebivanje stalno, temveč le ob redkih prilikah ter da je medtem skupaj s svojim sinom stanovala drugje. To pa so vsa pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je po določilu 58. čl. prej veljavnega ZSR (ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi 158. čl. Stanovanjskega zakona, Ur.l. RS 18/91) stanovanjsko razmerje prenehalo po sili zakona samega. Revidentu je s tem v zvezi potrebno ponovno pojasniti, da je bila po ZSR odločilna le takšna uporaba stanovanja, ki je po 2. odst. 1. čl. ZSR pomenila trajno zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Revizijske trditve, da se je toženka v stanovanje vračala, da nikoli ni bila odsotna več kot šest mesecev in da je v njem imela svoje stvari že zato ne morejo vplivati na drugačno presojo. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilni. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa natančnejša opredelitev časovnega obdobja, v katerem toženka stanovanja ni trajno uporabljala za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, ni potrebna. To je že pravilno obrazložilo sodišče druge stopnje. S tem pa je odgovorjeno tudi na smiselno uveljavljano absolutno bistveno kršitev ZPP iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).