Administrative appeal dismissed because plaintiff failed to identify the specific administrative act violating constitutional rights in the complaint.

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1605/98-5 z dne 27.1.1999.

[JEDRO]

Po določbi 28. člena ZUS je treba tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt in predlaga njegova odprava zaradi posega v ustavne pravice, navesti akt, ki se izpodbija in ga priložiti tožbi ter obrazložiti, zakaj se toži.

[OBRAZLOŽITEV]

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, z 2. točko izreka pa ni ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče navaja, da je tožba nerazumljiva in nepopolna, ker ne vsebuje vseh podatkov iz 3.

odstavka 28. člena ZUS. Iz tožbe ni razvidno, s katerim dejanjem oziroma aktom naj bi tožena stranka kršila njegove ustavne pravice. V skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče poslalo tožniku zahtevo, da naj navede vse, kar zahteva določba 3. odstavka 29. člena ZUS. Hkrati ga je opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnil. Tožnik je dne 18.12.1998 na zahtevo sicer odgovoril. Iz odgovora in 2. točke tožbenega zahtevka bi bilo sicer mogoče sklepati, da tožnik napada sklep tožene stranke, s katerim mu ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije, vendar ga ni konkretiziral z navedbo njegove številke in datuma izdaje, niti ga ni predložil. Ker teh navedb ni moglo šteti za ravnanje v skladu s poslano zahtevo, je sodišče tožbo kot nepopolno in nerazumljivo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj je ni moglo obravnavati.

Tožnik smiselno vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Med drugim navaja, da je z izpodbijanim sklepom kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva. Pri tem se sklicuje na 157. člen Ustave RS, ki zagotavlja neposredno sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic. Navaja, da so mu bile v postopku denacionalizacije kršene v tožbi navedene človekove pravice, posledic kršitev pa bodo deležni tudi ostali člani njegove družine. Navedena določba ustave omogoča sodno varstvo v upravnem sporu, ne glede na dokončnost akta, s katerim je bilo poseženo v ustavne pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep ter po opravljeni glavni obravnavi samo ugotovi, odpravi in prepove sporni poseg v ustavne pravice, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 28. člena ZUS je treba tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt in predlaga njegova odprava zaradi posega v ustavne pravice (tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS), navesti akt, ki se izpodbija, in ga priložiti tožbi ter obrazložiti, zakaj se toži. Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje, na kar kaže dopolnitev tožbe, je treba v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem. Taka tožba se lahko vloži le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Toda, če gre za akt ali dejanje v upravnem postopku, je zagotovljeno sodno varstvo že po določbi 2. odstavka 1. člena ZUS, zoper dokončni upravni akt.

V obravnavanem primeru pa v tožbi ni bilo niti navedeno, s katerim aktom ali dejanjem naj bi tožena stranka posegla v tožnikove zatrjevane ustavne pravice. Na te pomanjkljivosti je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo in ga pozvalo, da jih v določenem roku odpravi. Ker jih le s splošnim sklicevanjem na dejanja v postopkih denacionalizacije (nepriznavanje lastnosti stranke imetnikom stanovanjske pravice v denacionalizacijskih postopkih) ni odpravil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, saj take tožbe ni moglo obravnavati.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo 1. točko izreka izpodbijanega sklepa.