Appeal dismissed; court lacks reliable basis to decide on victim status without new facts.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 128/97 z dne 15.12.1998.

[JEDRO]

Sodišče lahko samo odloči o stvari, kadar ima za to zanesljivo podlago v upravnih spisih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožnikovi tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 21.1.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S.B. z dne 16.8.1996 in tožniku ni priznala statusa žrtve vojnega nasilja, ker je bil mobiliziran v nemško vojsko na D. v Avstriji, kjer je bil na delu. Nasilni ukrep torej ni nastopil na ozemlju Slovenije. Zakon o dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 44/96: ZZVN-B) je sicer v 3. odstavku 1. člena razširil določbe 1. in 2. člena osnovnega teksta zakona, ko je določil, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki ji je bil nasilni ukrep povzročen v Avstriji, vendar le na območju dežele Koroške. Ker pa Dunaj ni na območju Koroške, ta zakonski pogoj ni izpolnjen.

Upravno sodišče je tožnikovi tožbi ugodilo in odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. Menilo je, da tožniku ni mogoče odreči statusa zgolj zato, ker se je okupatorjev ukrep nad njim fizično izvršil izven ozemlja Republike Slovenije oziroma dežele Koroške, ne da bi se upoštevalo, da je imel tožnik stalno prebivališče na območju Republike Slovenije, kjer je tudi dejansko živel, v času izvršitve prisilne mobilizacije pa je bil izven tega območja proti svoji volji, ker ga je okupator kot delovnega obveznika prisilno razporedil na delo v bližino Dunaja.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da se dopolnitev ZZVN sploh ne nanaša na prisilne mobilizirance. Meni, da so bili v upravnem postopku zbrani vsi podatki, ki dajejo zanesljivo podlago, da bi upravno sodišče smelo samo odločiti o stvari in tožniku priznati status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca in iz tega statusa pripadajoče pravice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in odloči, da se mu prizna status žrtve vojnega nasilja - prisilnega mobiliziranca in pravice, ki izhajajo iz tega statusa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V navedeni zadevi je upravno sodišče odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, pri čemer je opozorilo na dejstva, ki so bila po njegovem mnenju zmotno oziroma nepopolno ugotovljena.

Čeprav je tožnik s tožbo uspel, je vložil pritožbo. Zaradi navedb v njej, s katerimi uveljavlja, da bi lahko sodišče samo odločilo o stvari, tožnik izkazuje pravni interes do pritožbe. Vendar takšna odločitev, ko prvostopno sodišče ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, pomeni, da upravno sodišče v podatkih v upravnih spisih nima zanesljive podlage, da bi lahko samo odločilo o stvari. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moglo o stvari samo odločiti in mu priznati uveljavljani status.

Zaradi enakih razlogov tudi pritožbeno sodišče ne more samo, na podlagi 3. točke drugega odstavka 77. člena ZUS, spremeniti izpodbijane sodbe.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo upravnega sodišča.