Appeal dismissed; prior law excluded forced displacement victims from war victim status until amendment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, št. U 157/98-6 z dne 22.10.1999.

[JEDRO]

V času odločanja organa prve stopnje Zakon o žrtvah vojnega nasilja požiga, izropanja ali porušenja doma (še) ni določal kot dejanske podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (begunca). Šele novela (Ur.l. RS, št. 43/99) je uredila primere, med katere bi lahko bil uvrščen primer tožnice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 24.4.1998. Z njo je ta ob reviziji prvostopne odločbe odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 10.4.1997. Po tej je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas begunstva od 14.9.1942 do 15.5.1945, določena pravica do življenjske mesečne rente v znesku 3.840,00 SIT od 1.2.1996 dalje in pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.2.1996 dalje.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da so 14.7.1942 ustaške enote obkolile vas P.

pri P., aretirale deset vaščanov ter jih skupaj s prebivalci okoliških vasi ustrelile. Dne 15.9.1942 ob četrti uri zjutraj so iste enote ponovno obkolile vas, aretirale in pobile moške (tudi očeta tožnice). Iz vasi so odgnali ženske in otroke, vas pa do tal požgali. Tožnica je do konca vojne bivala v sosednjih vaseh. Sodišče prve stopnje enako kot tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje žrtve vojnega nasilja iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju zakon). Ni izkazano, da ji je grozilo neposredno vojno nasilje oziroma, da bi bila v primeru, če bi ostala v P. prišlo do represalij s strani okupatorja, kot jih pozna navedeni zakon. To pa je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Primer tožeče stranke ni zajet v navedenih določilih zakona v času odločanja organa prve stopnje. Ker pa je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah navedenega zakona (Uradni list RS, št. 43/99)

uveljavljena kategorija nasilnega pregnanca, po kateri je za žrtev vojnega nasilja, begunca šteti tudi osebo, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja, od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno tri mesece, ima tožnica na podlagi spremenjenega materialnega predpisa pravico vložiti novo zahtevo.

Tožnica v obširni pritožbi izpodbija navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Pričakovala je nepristransko in pravično presojo. Sklicuje se na potrdilo Arhiva Republike Slovenije, iz katerega je razviden tragičen potek dogodkov na P. Gre za nepravilno razlago zakona. V popolnoma enaki zadevi (gre za sestro tožnice), to je U 2393/97, je sodišče razsodilo v korist sestre. Enako je bilo odločeno v zadevi U 1976/98-10, čeprav gre za dosti manj očiten primer. Prilaga fotokopijo slik požgane vasi in fotokopijo pismenih izjav dveh hrvaških državljanov. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo.

Dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe tožene stranke, izpodbijane v tem upravnem sporu in ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, med strankama ni sporno. Na takšni dejanski podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na določbe 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki so veljale v času odločanja na prvi stopnji (10.4.1997) in ob reviziji (24.4.1998), tožnici ni bilo možno priznati uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja. Medtem ko je 1. člen zakona splošen, pa je 2. člen podrobno urejal posamezne kategorije žrtev vojnega nasilja. Zlasti naštevanje je bilo takšno, da ne dopušča širše razlage. Pa tudi iz obrazložitve novele zakona je razvidno, da tragični primer vasi P. ni bil zajet v 2. členu zakona in je bil prav ta primer razlog za noveliranje zakona tako, da je bil v 2. členu dodan nov 4. odstavek. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je šele novela zakona, na katero se sklicuje sodišče, pravno uredila primere, med katere bi lahko bil uvrščen primer tožnice.

Sodba v zadevi tožničine sestre še ni pravnomočna, saj je vložena pritožba s strani tožene stranke. Zato se tožnica nanjo ne more sklicevati. Druga sodba, na katero se sklicuje, pa se ne nanaša na vas Planina. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.