Supreme Court dismisses appeal; refugee status retroactive claim barred by new law's effective date.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1116/99-13 z dne 8.5.2000.

[JEDRO]

Šele novela Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Ur.l. RS, št. 43/99), ki je začela veljati 19.6.1999, je pravno uredila primere, ko status begunca lahko uveljavlja tudi oseba, ki je bila pregnana s svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 1.7.1999 (s katero je bilo ugodeno tožnikovi pritožbi in odpravljena odločba Upravne enote K. z dne 27.6.1997, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja). Z isto sodbo je bila zavrnjena tudi tožnikova tožba, kolikor je bila razširjena na novo izdani upravni akt, za katerega je tožena stranka v revizijskem postopku izdala soglasje (odločba z dne 28.7.1999, s katero je tožniku bil priznan uveljavljani status in pravica do mesečne rente ter plačilo zdravstvenih storitev, oboje od 1.7.1999 dalje). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik 14.7.1999 pri prvostopnem upravnem organu podal zahtevek, da se mu v skladu z novelo Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99) in odločbo tožene stranke z dne 1.7.1999, od 1.7.1999 dalje priznajo status in pravice begunca. Ker je tožnik prvotni zahtevek, vložen 19.1.1996, torej v vlogi z dne 14.7.1999 spremenil, ne more uveljavljati, da mu pravice iz priznanega statusa gredo že od 19.1.1996, ko je vložil prvotni zahtevek. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijanega akta popolno in pravilno ugotovljeno ter da glavna obravnava ne bi v ničemer vplivala na odločitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče ignoriralo vsa njegova dokazila. Ponovno opisuje potek tragičnih dogodkov, ki so se zgodili 14.9.1942 in 15.9.1942 v vasi P. pri P. Opozarja, da je upravno sodišče v treh drugih zadevah (tožnikovih sestra) tožbam ugodilo, čeprav gre za isto dejansko stanje. Kljub predlogu v tožbi, sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Smiselno predlaga priznanje sicer že priznanega statusa, vendar od 19.1.1996 dalje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Šele novela (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja, Uradni list RS, št. 43/99), ki je začela veljati 19.6.1999, je pravno uredila tudi takšne primere beguncev, kamor sodijo preživeli vaščani vasi Planina. Do tedaj namreč ni bilo pravne podlage, da se status begunca prizna tudi osebi, ki je bila pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja stanovanjske hiše. Zato ni bilo pravne podlage, da bi se tožniku uveljavljani status priznal pred tem datumom, to je že 19.1.1996, kot to uveljavlja, temveč šele od uveljavitve novele oziroma vložitve zahteve po uveljavitvi navedene novele. Ker gredo upravičencu pravice (glede na določbo 79. člena Zakona o vojnih invalidih, ki se po 24. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja uporablja tudi glede teh pravic), od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, tožena stranka ni kršila zakona v škodo tožnika, če mu je status priznala s 1.7.1999. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na upravne spore, ki so jih na isti dejanski in pravni podlagi sprožile tri njegove sestre. Gre za odločitve sodišča prve stopnje, proti katerim so bile vložene pritožbe.

Dejansko stanje med strankami tega upravnega spora ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je v zadevi odločalo na seji in ne na glavni obravnavi, kot je to zahteval tožnik v tožbi. Prav zaradi nespornosti dejanskega stanja, navedeno ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.