Appeal dismissed; tenancy disputes under housing law are property cases governed by value thresholds in ZPP.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Spori o najemni pogodbi, njenem prenehanju, obstoju ali neobstoju, izselitvi iz stanovanja in drugi spori v zvezi z razmerji, ki jih ureja stanovanjski zakon (Ur.l. RS št. 18/91) so premoženjski spori, v katerih velja glede pravice do revizije vrednosti kriterij po 382. členu ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti stanovanje v stanovanjski hiši in se v roku 70 dni iz tega stanovanja izseliti ter povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 5.600,00 SIT. Ugotovilo je, da sta živela prva tožnica in toženec v zakonski skupnosti. Njuna zakonska zveza je bila dne 27.8.1991 razvezana. Toženec je ves čas zakonske zveze živel v hiši. Solastnici te hiše pa sta tožnici. Zavzelo je stališče, da toženca ni mogoče šteti za uporabnika stanovanja. Tožnici z njim nista dolžni skleniti najemne pogodbe po stanovanjskem zakonu. Ker zaseda toženec stanovanje nezakonito in proti volji tožnic, je izselitveni zahtevek utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V nasprotju s prvostopnim stališčem je toženca sicer štelo za uporabnika, kljub temu pa menilo, da tožnici z njim nista dolžni skleniti najemne pogodbe. Stanovanjski zakon ne določa, da je treba preskrbeti najpotrebnejše prostore zakoncu, ki po razvezi ne postane najemnik stanovanja. Določitev najemnika v tem primeru ne pride v poštev, ker razvezana zakonca tudi doslej nista bila najemnika. Tožnici sta namreč lastnici hiše, v kateri živijo pravdne stranke.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Sklicuje se na položaj uporabnika, ki ga je imel kot razvezani zakonec ob uveljavitvi stanovanjskega zakona. Meni, da bi mu morali tožnici na podlagi 155. čl. stanovanjskega zakona preskrbeti primerno stanovanje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskopravnih sporih je za pravico do revizije odločilna vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, kadar se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne dajatve (2. odst. 382. čl. ZPP), v drugih premoženjskopravnih sporih pa od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (3. odst. 382. čl. ZPP). Vendar, ker je v reviziji sporna odločitev o celotnem zahtevku, je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe enaka vrednosti spornega predmeta v celoti. To pa je tožnik v tožbi navedel v znesku 8.000,00 SIT, kar je toženec v odgovoru na tožbo povzel, sodišče pa je to oceno sprejelo, saj ni izvedlo postopka po 3. odst. 40. čl. ZPP. Vrednost spornega predmeta 8.000,00 SIT pa glede na zakon o spremembah zakona o pravdnem postopku Ur.l. SFRJ št. 20/90 z dne 13.4.1990 ne zadostuje za pravico do revizije, ker je po 1. čl. tega zakona v zvezi z 2. odst. 382. čl. osnovnega besedila ZPP revizija dovoljena, kadar vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ta znesek presega.

Sodna praksa ne šteje stanovanjske pravice po zakonu o stanovanjskih razmerjih za premoženjsko pravico in zato ne veže pravice do revizije v sporih o stanovanjski pravici na vrednost spornega predmeta. V sporih o stanovanjski pravici je revizija vselej dovoljena. Vendar pa stanovanjski zakon ne pozna več stanovanjske pravice; namesto tega ureja najemno pogodbo. Spori o najemni pogodbi, njenem prenehanju, obstoju ali neobstoju, izselitvi iz stanovanja in drugi spori v zvezi z razmerji, ki jih ureja stanovanjski zakon (Ur.l. RS št. 18/91) pa so premoženjski spori, v katerih velja glede pravice do revizije vrednostni kriterij po 382. čl. ZPP. Za tak spor gre v obravnavani zadevi. Zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi 392. čl. ZPP zavrglo.