Appeal dismissed because plaintiff succeeded in first instance, making status change claim moot.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1149/97-7 z dne 8.9.1999.

[JEDRO]

Kadar je tožeča stranka uspela s tožbo, zato v pritožbi zoper prvostopno sodbo ne more trditi, da status begunca ni bil predmet njene tožbe, ko je ravno ta status osporavala in zahtevala zase status izgnanca, ki ji ga je priznal prvostopni organ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.5.1997 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v postopku revizije odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 30.10.1996, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 15.5.1941 do 15.5.1945, delno odpravila in tožniku za isto časovno obdobje priznala status žrtve vojnega nasilja - begunca. Zaradi prekvalifikacije statusa od izgnanca na begunca je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožniku tudi zmanjšala pravico do doživljenjske rente tako, da je določila nižje mesečne zneske za posamezna obdobja. Glede plačila zdravstvenih storitev je ostal izrek prvostopne odločbe nespremenjen, to je, da je tožnik upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1.6.1996 dalje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa izgnanca, ki ga je tožniku priznal prvostopni organ, ampak izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, dejstev in okoliščin, ki so odločilna za to ugotovitev, pa v obrazložitvi odločbe ne navaja. Po mnenju prvostopnega sodišča namreč tožena stranka ne navaja dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da tožnikova družina ni pobegnila pred vojnim nasiljem zaradi izrecne odredbe ali ukrepa okupatorja. Ker je tožena stranka, drugače kot prvostopni upravni organ, ugotovila dejansko stanje, bi morala, po mnenju prvostopnega sodišča, v skladu z načelom proste presoje dokazov presoditi in v odločbi navesti, katera dejstva je šteti za dokazana ter navesti razloge, zakaj posameznim dokazom ni poklonila vere. Ker take obrazložitve izpodbijana odločba ne vsebuje in jo zato ni mogoče preizkusiti je, po mnenju prvostopnega sodišča, odločba tožene stranke nezakonita. Zato je prvostopno sodišče tožnikovi tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka v roku iz 3. odstavka 60. člena ZUS ponovno preizkusiti prvostopno odločbo.

Tožnik v pritožbi navaja, da je s tem, ko je sodišče ugodilo njegovi tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo v celoti in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, po njegovi oceni ogrozilo njegovo v zakonitem postopku pravnomočno že pridobljeno pravico, v zvezi s statusom begunca, pri čemer status begunca ni bil predmet njegove tožbe. Predlaga, da sodišče ugodi njegovi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Zaradi tega tožnik ne more s pritožbo izpodbijati sodbe prvostopnega sodišča, ki je sledilo njegovemu tožbenemu predlogu in ugodilo njegovi tožbi. Tožnik je prav v tožbi izpodbijal zakonitost navedene odločbe tožene stranke in trdil, da tožena stranka ne navaja v tej odločbi nobene utemeljitve, niti z ničemer ne izpodbija utemeljitve prvostopne odločbe. Sodišče prve stopnje je sledilo tem razlogom in je na podlagi tožnikove tožbe odpravilo izpodbijano odločbo, kar pomeni, da je tožnik uspel s tožbo. Zato v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne more trditi, da status begunca ni bil predmet njegove tožbe, ko je ravno ta status osporaval in zahteval zase status izgnanca, ki mu ga je priznal prvostopni organ.

Res je, da del izreka izpodbijane odločbe (zadnji - 4. odstavek - v ostalem delu ostane izrek odločbe prvostopnega upravnega organa nespremenjen - glede plačila zdravstvenih storitev) prvostopno sodišče ne bi smelo odpraviti, saj je tožnik vtoževal le odpravo izpodbijane odločbe v tistem delu, v katerem ta delno odpravlja prvostopno odločbo z dne 30.10.1996. To pa v tej zadevi ne predstavlja take kršitve, ki bi bistveno vplivala na pravilno odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Tožena stranka bo namreč morala v ponovnem postopku v roku 30 dni od dneva, ko je dobila izpodbijano sodbo (oziroma v tem primeru, ko bo prejela to sodbo, s katero je postala izpodbijana sodba pravnomočna), izdati novo odločbo, s katero bo rešila zadevo na podlagi pravnega mnenja sodišča prve stopnje in glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (čemur pritrjuje pritožbeno sodišče). Pri tem bo morala upoštevati, da je ostali del izreka odločbe prvostopnega upravnega organa nespremenjen, (glede plačila zdravstvenih storitev), kar tožnik ni vtoževal. Tudi prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je ta del izreka prvostopne odločbe ostal nespremenjen, kljub temu da je odpravilo izpodbijano odločbo v celoti. Sicer pa, glede na navedeni rok (30 dni) in ne glede na pridobljeni status, po ponovni odločitvi tožene stranke: izgnanca ali begunca, tožnik v zvezi s priznanjem te pravice (plačila zdravstvenih storitev), ki je v obeh primerih enaka, ne bo prikrajšan.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.