Denationalization claim dismissed because the 1976 expropriation law was not listed in Article 3 of the Denationalization Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 400/99-6 z dne 11.10.2000.

[JEDRO]

Ni podlage za denacionalizacijo, kadar je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, ki ni naveden v 3. členu ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 12.01.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote L., izpostava V. R. z dne 13.5.1998. Prvostopni upravni organ je zavrgel tožnikovo vlogo za denacionalizacijo parcele št. 355/3, vpisane v vl. št. 318 k.o. T.p. Prvostopenjsko sodišče je sledilo odločitvi tožene stranke in v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila obravnavana parcela v letu 1959 podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Odločba o podržavljenju je bila po uradni dolžnosti razveljavljena, ker je bilo ugotovljeno, da zemljišče ne more biti predmet nacionalizacije, ker leži izven ožjega gradbenega okoliščina občine L. V. R. V zemljiški knjigi je bilo zato vzpostavljeno prvotno lastniško stanje. Isto zemljišče je bilo podržavljeno z odločbo z dne 9.4.1976, na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), zaradi predvidene gradnje dostopne poti. Z razlaščencem je bil, s pogodbo z dne 29.1.1975, sklenjen sporazum o odškodnini za razlaščeno zemljišče. Ker Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe ni pravni temelj, na podlagi katerega bi lahko tožnik zahteval denacionalizacijo spornega zemljišča po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrnilo.

Tožnik v pritožbi navaja, da se mu je zgodila krivica. Pogodba, s katero mu je bilo odvzeto zemljišče, je bila vsiljena in je bilo zemljišče kasneje uporabljeno za drug namen kot je naveden v odločbi o razlastitvi. Odškodnina za zemljišče je bila nizka in zato je bila razlastitev krivična. Sporno zemljišče ima v posesti od leta 1938.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je navedlo za svojo odločitev pravilne razloge in se pritožbeno sodišče z njimi v celoti strinja ter jih zato na tem mestu ne ponavlja. Pravilno je stališče tožene stranke in prvostopenjskega sodišča, da predpis, na podlagi katerega je bilo tožniku podržavljeno zemljišče, ne spada v okvir predpisov, na podlagi katerih je mogoča denacionalizacija podržavljenega premoženja, saj ni naštet v 3. členu ZDen in ni bil izdan do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Ker tožnik torej ni upravičenec do denacionalizacije niti po 3.

in ne po 4. členu ZDen, v postopku denacionalizacije ne more zahtevati vračila podržavljenega zemljišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člen Zakona o upravnem sporu, saj niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.