Appeal dismissed: Plaintiff failed to prove direct wartime violence against parents before forced relocation under ZZVN.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 104/98 z dne 23.11.1999.

[JEDRO]

Tožnik ni izkazal neposrednega vojnega nasilja nad svojimi starši pred selitvijo v Bosno in tudi ne, da so v času, ko se je rodil, zoper starše trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja okupatorja v smislu ZZVN.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.3.1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 11.2.1997, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja, osebe rojene v begunstvu, za čas od 23.4.1942 do 15.5.1945 in pravice izhajajoče iz tega statusa. Tožena stranka je odločila, da se tožniku ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja in svojo odločitev utemeljila s tem, da tožnik ni dokazal, da bi njegovi družini pred zatrjevanim pobegom grozil kakršenkoli ukrep ali nasilno dejanje okupatorja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, v nadaljevanju ZZVN).

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik v postopku zahteval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - osebe rojene v begunstvu. Z Zakonom o dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št.

44/96) je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja. V skladu s 1. in 2. odstavkom 2. člena ZZVN pa je žrtev vojnega nasilja oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile, poslale v taborišče, zapor, na prisilno delo ali internacijo, ukraden otrok ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem. Navaja, da na osnovi dokazov, zbranih v postopku, ni mogoče sklepati, da je tožnikovi družini pred odhodom iz M. (kjer so živeli) v Banja Luko grozil prisilni ukrep ali prisilno dejanje okupatorja. Priči, ki sta bili zaslišani v postopku, sta tožnikovo družino spoznali šele v Banja Luki in jima niso bile znane okoliščine v zvezi z njihovim odhodom iz M. Dokazovanju, da je tožnikovi družini pred pobegom grozil okupator s prisilnim ukrepom, pa se tožnik ne more izogniti s sklicevanjem na to, da je bilo v M. splošno znano, da je bilo tožnikovemu očetu, kot zavednemu Slovencu, svetovano, naj se umakne pred prisilnimi ukrepi okupatorja. Splošno znana dejstva so dejstva o raznih dogodkih ali splošnih pravilih, ki so znana širšemu krogu ljudi in uradni osebi, ki vodi postopek. V zvezi z nasvetom tožnikovemu očetu, da pobegne, pa ni mogoče govoriti, da gre za splošno znano dejstvo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je njegova družina pobegnila zaradi pričakovanega hudega nasilja okupatorja. Neposredne in odkrite grožnje s smrtjo po njegovem mnenju prav gotovo predstavljajo nasilje iz 2. člena ZZVN. Njegova družina si je s pobegom rešila golo življenje. Ne more se izogniti vtisu, da si organi, ki obravnavajo vloge žrtev vojnega nasilja, bolj prizadevajo poiskati okoliščine, ki bi bile žrtvam v škodo kot v korist.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo. Razlogi izpodbijane sodbe so v skladu s podatki spisa in določbami ZZVN, na katerega se sklicujeta sodišče in tožena stranka. Zato se pritožbeno sodišče strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal neposrednega vojnega nasilja nad svojimi starši pred selitvijo v Bosno in tudi ne, da so v času, ko se je rodil zoper starše trajali prisilni ukrepi ali nasilna dejanja okupatorja v smislu ZZVN. Samo navedba, da je bilo očetu, ki je bil zaveden Slovenec, svetovano naj se umakne pred prisilnimi ukrepi okupatorja in je zato pobegnil pred pričakovanim nasiljem okupatorja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega predpisa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.