Court dismisses appeal rejecting naturalization applicant's claim that intermittent work in Germany counts as continuous residence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1850/96-16 z dne 16.9.1998.

[JEDRO]

Če je bil tožnik na začasnem delu v Nemčiji že od leta 1991 in se je v Slovenijo vračal le občasno, to ne pomeni, da je neprekinjeno dejansko prebival v Sloveniji pet let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo RS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odtavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 10.10.1996, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik ni izkazal pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu (Uradni list RS, št.

1/91-1, 78/92 in 13/94), to je da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Tožnik je na začasnem delu v ZR Nemčiji že od konca leta 1991. V Slovenijo se je vračal le občasno, do marca 1993, potem ne več. Nima prav, ko v tožbi navaja, da je bil poslan na delo v Nemčijo preko slovenskega zavoda za zaposlovanje, ki mu je uredil tudi delovno dovoljenje, zaradi česar naj bi šlo za primer iz 2. odstavka 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo. Navedene določbe ni mogoče razlagati na način, kot jo razlaga tožnik. Po navedeni določbi uredbe se za prekinitev dejanskega življenja ne šteje med drugim tudi, če je osebo poslala na delo v tujino slovenska organizacija. Ni mišljena katerakoli organizacija, pač pa organizacija, npr. podjetje s sedežem v Sloveniji, ki se zaveže za tujega naročnika v tuji državi izvesti določena dela. Med take organizacije ni šteti Zavoda za zaposlovanje, čeprav bi posredoval pri zaposlitvi tožnika, kot to v tožbi zatrjuje. To pa v upravnem spisu niti ni izkazano.

Tožnik v tožbi navaja, da je leta 1991 res odšel na začasno delo v Nemčijo. Vendar se je do marca 1993 ob petkih vsakih 14 dni, večkrat pa tudi vsak vikend in ob praznikih, redno vračal k družini, v ponedeljek pa nazaj v Nemčijo. Iz Slovenije ni bil neprekinjeno odsoten več kot 3 mesece. Zato njegovega bivanja ni možno obravnavati po navedeni uredbi. Že več kot leto dni stalno in neprekinjeno živi v Sloveniji. Zgradil je stanovanjsko hišo, v katero se je skupaj z družino pred kratkim preselil. Z zaposlitvijo v tujini je poskrbel, da družina ni ostala brez sredstev, in da družbena skupnost ni bila obremenjena s preživljanjem. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve, vsebovane v izpodbijani sodbi, o tem, da je bil na začasnem delu v Nemčiji že od leta 1991 in da se je v Slovenijo le občasno vračal. Tudi če bi držale njegove trditve o pogostem vračanju, to še ne bi moglo pomeniti, da v celoti vzeto dejansko življenje ni bilo prekinjeno. Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, ki se nanaša na dejansko bivanje. Sodišče prve stopnje je v zadevi zato pravilno odločilo, ko je tožnikovo tožbo zavrnilo. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še pripominja, da ima tožnik, v primeru, če se je dejansko stanje spremenilo, možnost vložiti novo vlogo. Ne morejo pa pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na nove okoliščine v življenju tožnika in njegove družine, ki niti niso bile predmet presoje v upravnem postopku in v upravnem sporu na prvi stopnji, vplivati na drugačo odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.