Asylum claim dismissed due to lack of evidence proving persecution risk in Montenegro.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1996/2000-6 z dne 22.11.2000.

[JEDRO]

Splošne navedbe tožnika, brez konkretnih dokazov, ki bi lahko ovrgli ugotovitve iz poročil Visokega komisariata ZN, Amnesty International in Ameriškega zveznega urada, da mu v Črni Gori ne grozi pregon zaradi dezerterstva in preganjanje zaradi verske pripadnosti, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.10.2000, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za pridobitev azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik prišel oktobra 1998 ilegalno iz Madžarske in naslednji dan po vstopu v Slovenijo zaprosil na Policijski postaji L. Š. za azil. V Slovenijo je prišel iz B.P. v Črni gori, kjer ima še mamo in dva brata. Po nacionalnosti je musliman. V Republiko Slovenijo je prišel prvič že leta 1996 in sicer prav tako ilegalno.

V Sloveniji je prebival 5 mesecev, nato pa se je vrnil v Črno goro, da bi si pridobil ustrezne dokumente. Črno goro je ponovno zapustil zato, ker je dobil poziv za služenje vojaškega roka, čemur se je želel izogniti. V sami Črni gori ni imel problemov, pač pa v Srbiji, kjer so ga maltretirali in šikanirali zaradi muslimanske vere. Na njegovi poti iz Slovenije v Črno goro so ga v Bosni in Hercegovini v P. ob naključni kontroli prometa, ker ni imel dokumentov, srbski policisti za tri dni priprli. V zaporu so ga tudi nekajkrat udarili, ker so na vsak način hoteli izvedeti ali se je bojeval v Bosni in Hercegovini.

Po vrnitvi v Črno goro ni imel problemov, razen na policiji, kjer je urejal svoje dokumente. Tu so ga ponovno maltretirali in prepričevali, da se je vojskoval v Bosni in Hercegovini. V Črno goro se ne želi vrniti, ker ne ve, kaj bi se z njim zgodilo, ker se ni odzval vpoklicu v vojsko. Pozna primere, ko so bili ljudje zaradi izogibanja vpoklicu v vojsko kaznovani z zaporno kaznijo. V Črni gori so tudi splošne razmere take, da podpihujejo sovraštvo do ljudi drugačne veroizpovedi. Tožena stranka je v postopku zbrala tudi poročila Ameriškega zveznega urada, Visokega komisariata in Amnesty International.

Iz teh poročil izhaja, da muslimani v Črni gori zaradi narodnosti in veroizpovedi niso preganjani in da je črnogorski državni zbor v novembru 1999 sprejel zakon, ki podeljuje pomilostitev vsem tistim, ki so se izognili vpoklicu v vojsko v času od junija 1998 do junija 1999. Na podlagi tega je tožena stranka odločila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila po 1. členu Zakona o azilu (ZAzil). Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev tožbe s tem, da tožnik v Črni gori, tudi po lastni izjavi, ni imel problemov zaradi muslimanske vere.

Poleg tega pa je Zakon o pomilostitvi iz meseca novembra 1999 omogočil, da se ne preganjajo osebe, ki so se izognile vpoklicu v vojsko. Zato je, po presoji sodišča prve stopnje, tožena stranka pravilno zaključila, da ni moč govoriti o preganjanju, osnovanem na narodnostni ali na verski pripadnosti in da je tožnikov strah pred preganjanjem neutemeljen. Prav tako pa nista ogroženi tožnikova varnost in fizična integriteta ob vrnitvi v Črno goro. Zato ni razlogov za priznanje azila na podlagi pogojev, določenih v 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Še vedno obstoji nevarnost, da bi bil po vrnitvi v Črno goro preganjan zaradi dezerterstva. Na ozemlju Črne gore so namreč še vedno prisotni pripadniki jugoslovanske vojske in drugih zveznih organov. Tudi Zakon o pomilostitvi, ki ga je sprejel črnogorski državni zbor, mu ne zagotavlja varnosti, ker je dezerterstvo kot kaznivo dejanje opredeljeno v zveznem zakonu. Z vrnitvijo v Črno goro bi bile tožniku tako kršene pravice, zagotovljene v 2. odstavku 1. člena ZAzil.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi ugotovitev, pridobljenih v postopku pri upravnem organu na prvi stopnji (1. odstavek 39. člena ZAzil). Tožnik je v tožbi le ponovil, da bi bil v primeru vrnitve v B.P. v Črni gori lahko preganjan zaradi dezerterstva in bil žrtev pregona in maltretiranja s strani državnih organov. Za svoje navedbe pa tudi v tožbi ni ponudil nobenih konkretnih dokazov, ki bi lahko ovrgli ugotovitve iz poročil Visokega komisariata, Amnesty International in Ameriškega zveznega urada, da mu v Črni gori ne grozi pregon zaradi dezerterstva in preganjanje zaradi verske pripadnosti. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na narodnosti ali verski pripadnosti in da ni ogrožena tožnikova varnost in fizična integriteta v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, tako tudi niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tudi v pritožbi tožnik ne navaja nič takega, kar bi izpodbijalo ugotovitve v navedenih poročilih, ki so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, zato je očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.