Appeal dismissed; mandatory vaccination refusal requires proven specific health risk via contraindication evidence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, v Ljubljani, št. U 655/2001-16 z dne 23.5.2001.

[JEDRO]

Ker obstoj konkretne nevarnosti, ki bi nastala zaradi obveznega preventivnega cepljenja, ni izkazan, ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Obvezno preventivno cepljenje kot zdravljenje pred nalezljivimi boleznimi temelji na določbi 3. odstavka 15. člena URS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sta tožnika zahtevala, da se odloži izvajanje ukrepov iz odločbe Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije z dne 21.8.2000. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje tožnikoma odredil ureditev obveznega cepljenja po programu za njuna otroka, T., rojenega 8.1.1998 in F., rojenega 27.10.1994. Odločba organa prve stopnje je bila potrjena z odločbo tožene stranke, ki jo tožnika izpodbijata v upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje je zahtevo tožnikov za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), v zvezi z določbo 2. odstavka 30. člena ZUS zavrnilo iz razloga, ker tožnika svoji zahtevi nista priložila nobenega konkretnega dokaza, iz katerega bi bila razvidna verjetnost nastanka težko popravljive škode. Po stališču sodišča, bi morala biti izkazana konkretna subjektivna nevarnost za nastanek težko popravljive škode na zdravju tožnikovih otrok, ki se lahko dokazuje z zdravniškim potrdilom o obstoju kontraindikacij, ki morajo biti ugotovljene skladno z določbama 2. in 3. odstavka 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95, v nadaljevanju ZNB); kontraindikacij pa tožnika niti ne zatrjujeta.

V svoji pritožbi tožnika smiselno predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa razveljavi. Menita, da je podana utemeljena možnost, da pride zaradi preventivnega cepljenja njunih otrok do težko popravljive oziroma celo nepopravljive škode na zdravju katerega od njunih otrok. Pri njunem prvem sinu S.J., rojenem 24.4.1993, so se po trditvi tožnikov po obveznem cepljenju pokazali negativni stranski učinki. Teh stranskih učinkov pa sodobna medicina ne zna napovedati pri posamezniku. Sodobna medicina namreč ne pozna metode, ki bi lahko napovedala, kakšen bo po cepljenju imunski odziv vsakega posameznika. Zato v več državah Zahodne Evrope le priporočajo cepljenje in so obveznost cepljenja ukinili. S prisilnim cepljenjem zoper otroške bolezni bosta njuna sina postala orodje za zaščito drugih oseb, kar je v nasprotju tudi z določbo 56. člena naše Ustave.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala obstoja konkretne nevarnosti, da bi se njunima sinovoma zaradi obveznega preventivnega cepljenja povzročila težko popravljiva škoda. Takšno konkretno nevarnost bi tožnika lahko dokazovala in tudi dokazala z morebitnim obstojem kontraindikacij za cepljenje, kot to določa Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Z razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju sprejema kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor tožnikov, da se s prisilnim cepljenjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine njunih otrok. Res je, da po določbi 3. odstavka 51. člena Ustave nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Prav ti primeri pa so nalezljive bolezni, ki jih je treba omejevati in predvsem preprečevati. Zakonodaja o preprečevanju nalezljivih bolezni temelji tudi na določbi 3. odstavka 15. člena Ustave, po katerem so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene s pravicami drugih državljanov, npr. s pravico do zdravja. Sicer pa so pritožbeni ugovori po mnenju pritožbenega sodišča isti kot razlogi, s katerimi tožnika izpodbijata odločitev tožene stranke in bodo zato predmet presoje v zvezi z odločitvijo o glavni stvari.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje že dvakrat odločalo o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Število teh odločitev do odločitve o glavni stvari ni omejeno. Zato bosta tožnika do odločitve o glavni stvari v primeru izkazane kontraindikacije za preventivno cepljenje njunih sinov lahko ponovno zahtevala izdajo začasne odredbe.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov na podlagi določbe 73. člena ZUS, v zvezi z določbo 68. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.