Appeal dismissed; applicant failed to prove severe adverse consequences warranting interim relief under administrative procedure law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 476/2001-8 z dne 28.3.2001.

[JEDRO]

Tožnica ni izkazala hujših škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba (glede na sporno pravno razmerje) z začasno odredbo odvrniti. Nižja plača v višini 30% in zatrjevane psihične motnje zaradi izgube statusa državne podsekretarke ne morejo biti tiste hujše škodljive posledice, ki bi jih bilo potrebno odvrniti do pravnomočnosti odločbe o presoji zakonitosti izpodbijane odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala, da se začasno, najdlje do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži izvajanje odločbe tožene stranke z dne 22.2.2001. S to odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti obnovila postopek, v katerem je bila tožnica imenovana za državno podsekretarko v Ministrstvu ... in hkrati tudi odpravila svojo odločbo z dne 20.7.2000, s katero je bila tožnica imenovana za državno podsekretarko.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da tožnica ni izkazala obstoja hujših škodljivih posledic, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Tožnica je še vedno zaposlena na Ministrstvu ..., ki je nastalo iz Ministrstva ... in čeprav nima več naziva državne podsekretarke, ji po mnenju sodišča prve stopnje zato ne grozijo hujše škodljive posledice. Zatrjevane psihične bolečine, ki naj bi jih trpela zaradi odvzema naziva državne podsekretarke, pa tudi ne morejo biti razlog za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep o izdaji začasne odredbe tako, da zahtevi ugodi, podrejeno pa, da izpodijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Navaja, da je bila z odločbo Ministrstva ... z dne 15.3.2001, razporejena na delovno mesto svetovalke I. To odločbo je prejela kot odgovor na predlog za odložitev izpodbijane odločbe v smislu določbe 2. odstavka 30. člena ZUS. Tudi z odločbo dne 15.3.2001 so bile tožnici grobo kršene njene pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Ko je sprejela funkcijo državne podsekretarke in se zaposlila na ministrstvu, je upravičeno sklepala, da brez njene krivde ne bo ogrožen njen delovnopravni status. Sedaj nima več statusa višjega upravnega delavca, ima za 30 % nižjo plačo, v primeru ponovnega razpisa za tožničino mesto državne podsekretarke in imenovanjem nekega drugega kandidata na to mesto, pa bo tožnica trpela škodljive posledice in je zato izkazana potreba za izdajo začasne odredbe. Sodišču tudi očita, da ni pretehtalo učinkov predlaganega zadržanja. Medtem, ko tožnici nastajajo hujše škodljive posledice, morebitna odložitev izvršitve izpodbijane odločbe nikakor ne nasprotuje javni koristi in toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda. Meni, da je skrajno nedopustno, da se ob zagotovljenem varstvu pravic iz dela, ki izhaja tudi iz ustave, z nekaterimi višjimi upravnimi delavci postopa povsem samovoljno. Državni organi sami odločajo na način, ki je povsem nepredvidljiv, diskriminatoren in skrajno negotov s stališča zaposlenih v državni upravi in njihove pravne varnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoja hujših škodljivih posledic, ki bi jih bilo treba (glede na sporno pravno razmerje) z začasno odredbo odvrniti. Tožnica je tudi v pritožbi potrdila, da zaradi izdaje izpodbijane odločbe ni izgubila zaposlitve, pač pa le status državne podsekretarke. Nižja plača v višini 30 % in zatrjevane psihične motnje zaradi izgube statusa državne podsekretarke pa ne morejo biti tiste hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje, ki bi jih bilo treba odvrniti do pravnomočnosti odločbe o presoji zakonitosti izpodbijane odločbe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Zavrniti je bilo treba tudi pritožbeni ugovor, ki se po svoji vsebini nanaša na zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena, v zvezi z določbo 2. odstavka 30. člena ZUS. Po tej določbi se sicer res lahko zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta, vendar le tedaj, če ga je možno izvršiti po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000 - ZUP). V konkretnem primeru, ko izpodbijani akt na tožničin status lahko le učinkuje in izvršba sploh ni mogoča, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS. Morebitni razpis prostega delovnega mesta državnega podsekretarja pa je lahko le podlaga za novo zahtevo, seveda z ustrezno predlagano začasno odredbo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločilo na podlagi določb 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.