Supreme Court allows temporary order request where license revocation risk constitutes irreparable harm despite unpaid fees.

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Mariboru, št. U 3/2001 z dne 6.2.2001 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Čeprav je preklic radijskega dovoljenja stvar posebnega postopka, je to, da do njega lahko pride ob neizpolnitvi obveznosti, pomembna okoliščina v zvezi s presojo verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), naj se začasno do izdaje pravnomočne sodne odločbe odloži izvršitev sklepa Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 19.10. 2000, o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke z dne 4.12.2000, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu.

Tožeča stranka je zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljila s previsokim zneskom plačila pristojbine, ki nima podlage v zakonu in s tem, da bi ji nastala težko popravljiva škoda zaradi preklica radijskega dovoljenja, kot posledica neplačane pristojbine.

V obrazložitvi sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršbo prizadela tožniku, da je ta pogoj izpolnjen pa tožnik ni verjetno izkazal. Preklic radijskega dovoljenja kot posledica neplačila pristojbin za radijske frekvence, je po mnenju sodišča lahko pomembna okoliščina pri presoji, ali bo tožniku nastala težko popravljiva škoda le, če tožnik verjetno izkaže nemožnost plačila pristojbin ali vsaj, da bi mu plačilo povzročilo nepopravljive posledice v finančnem smislu. Zgolj navedba, da je pristojbina izredno visoka in da krepko presega njegove prihodke, ne zadostuje za oceno, da je verjetno izkazana težko popravljiva škoda.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija navedeni sklep. Ne strinja se s stališčem, da je izdaja začasne odredbe pogojena z izkazom njene plačilne nesposobnosti. Svojo plačilno nesposobnost v pritožbi sicer izkazuje s podatki Agencije za plačilni promet, vendar meni, da je podlaga za nastanek težko popravljive škode preklic radijskega dovoljenja, ki ji grozi zaradi neplačanih pristojbin za uporabo radijskih frekvenc. Tako stališče je v povsem enakem primeru že zavzelo prvostopno sodišče na podlagi mnenja pritožbenega sodišča in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Zato meni, da ni podlage za različno odločanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja tako z odločitvijo kot tudi s stališčem prvostopnega sodišča in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča.

Res je, da nezmožnost plačevanja zakonitih obveznosti in slabo finančno stanje zavezanca samo zase ne more biti podlaga za izkazanost težko popravljive škode, ki je eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe, tudi če bi se tožeča stranka na to sklicevala in ta dejstva izkazovala ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Toda v tem primeru tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je neizpolnitev obveznosti tudi podlaga za preklic radijskega dovoljenja. Čeprav je preklic radijskega dovoljenja stvar posebnega postopka in s tem tudi stvar morebitnega drugega upravnega spora, je vendar po presoji pritožbenega sodišča prav navedena posledica pomembna okoliščina v zvezi s presojo verjetnega nastanka težko popravljive škode. Glede na izvršljivost odločbe prve stopnje o preklicu radijskega dovoljenja (2. odstavek 41. člena ZTel) bi lahko prišlo do njene izvršitve prej, preden bi imela tožeča stranka sploh možnost vložiti tožbo zoper odločbo druge stopnje. Tožeča stranka ima res glede tega zagotovljeno samostojno sodno varstvo, toda učinkovitost tega sodnega varstva, če bi bila taka odločba izvršena, je z vidika začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS dvomljiva. Zato je že v tem postopku potrebno presoditi ali je morda vendarle verjetno izkazana težko popravljiva škoda, ki bi nastala tožeči stranki z izvršitvijo prvostopenjskih sklepov. Tega pa upravno sodišče ni presodilo.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje na podlagi 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS.