Court dismisses appeal upholding ban on tobacco advertising on mobile vending stalls outside shops.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 365/97-9 z dne 16.7.1998.

[JEDRO]

Reklamiranje tobačnih izdelkov ni dopustno na posamičnih stojnicah, ki se uporabijo kot premični prodajni objekti za prodajo blaga zunaj prodajaln.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.2.1997, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota L. z dne 18.12.1996. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki prepovedano reklamiranje tobačnih izdelkov (napisov ... v obliki in podobi logotipa tobačnega izdelka cigaret ...) na premičnem prodajnem objektu - stojnici na G.r., L., v skupni izmeri cca 6 m2 in tožeči stranki odrejena odstranitev navedenih napisov v roku 24 ur po prejemu odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Po 11. členu Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 67/96, v nadaljevanju ZOUTI), je reklamiranje tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitne blagovne znamke ali logotipa dovoljeno le na priboru za kajenje, na poslovnih prostorih gospodarskih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo na debelo tobačnih izdelkov in v njih ter na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih, ne pa tudi na premičnih objektih - stojnicah, kot je to v obravnavanem primeru. ZOUTI ne opredeljuje posebej, kaj se šteje za prodajalno tobačnih izdelkov, kar pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni potrebno, saj za trgovinsko dejavnost (kar velja tudi za prodajo tobačnih izdelkov), kot za pogoje za opravljanje te dejavnosti, velja Zakon o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93, v nadaljevanju ZT) in na podlagi tega zakona izdani podzakonski akti. Premičen prodajni objekt - stojnica se po Pravilniku o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln (Uradni list RS, št. 28/93, v nadaljevanju Pravilnik), izdanem na podlagi ZT, ne šteje za prodajalno v smislu 4. člena tega Pravilnika.

Tožeča stranka se v pritožbi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje. Po njenem mnenju je namen 11. člena ZOUTI v tem, da je obveščanje potrošnikov dovoljeno tam, kjer se tobačni izdelki prodajajo. Ali je to v zidani zgradbi, kiosku ali na premičnih stojnicah, ni pomembno. Med navedenimi tipi prodajnih mest je pomembno razlikovanje glede tehničnih normativov in pogojev, katere morajo različni tipi prodajaln izpolnjevati. Navaja še, da je s stališča potrošnika kot tudi države, katera z omejitvenimi določbami ZOUTI ščiti potrošnike - kadilce, irelevantno, kje se vrši reklamiranje. Pomembno je le, kakšen učinek in vpliv ima reklama na potrošnika, zaradi česar mora biti reklama izvedena na zakonsko predpisan način, kar pa je v tem primeru bila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in navedlo pravilne razloge za njeno zavrnitev.

Pritožbene ugovore je moralo pritožbeno sodišče zavrniti kot neutemeljene. Po 10. členu ZOUTI je prepovedano neposredno in posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov, vključno s sponzoriranjem športnih, kulturnih in drugih javnih dogodkov s strani tobačne industrije in veletrgovine, z izjemo omejenega števila določb, izrecno navedenih v 11. in 12. členu tega zakona. Za posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov se šteje prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na predmetih, ki po ZOUTI niso tobačni izdelki. Reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitne blagovne znamke ali logotipa je izjemoma dovoljeno samo pod pogoji iz 11. člena ZOUTI in kot enkratne akcije v javnih občilih o novih tobačnih izdelkih po določbi 12. člena ZOUTI.

V obravnavanem primeru gre za reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov na stojnici, ki kot prodajni prostor za reklamiranje teh izdelkov ni navedena v 11. členu ZOUTI. Po določbi 3. alinee 1.

odstavka 11. člena ZOUTI je reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov dovoljeno na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pri opredelitvi pojma prodajnega prostora pravilno upoštevala Pravilnik o minimalnih tehničnih in drugih pogojih, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogojih za prodajo blaga zunaj prodajaln. Le-ta v 4. členu določa, da je s prodajalno mišljen poslovni prostor v zgradbi, v katerem se trguje na drobno z vsemi vrstami blaga po nomenklaturi strok. Po navedeni določbi Pravilnika, s prodajalno niso mišljene premične stojnice. Premična stojnica, kakršno je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, uporabila tudi tožeča stranka za prodajo in reklamiranje tobačnih izdelkov, pa je po Pravilniku (22. člen) premičen prodajni objekt za prodajo blaga zunaj prodajaln. Pri teh oblikah prodaje s premičnimi prodajnimi objekti pa, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov ne dopušča reklame za tobak in tobačne izdelke.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.