Appeal dismissed because plaintiff bypassed administrative appeal and sued directly for agency silence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2798/97-3 z dne 11.6.1998.

[JEDRO]

Po poteku roka za izdajo odločbe je tožeča stranka pridobila šele pravico pritožbe v skladu z določbo 2. odstavka 218. člena ZUP/86. Zato bi morala tožeča stranka najprej izčrpati pravico do pritožbe (4. odstavek 26. člena ZUS). Šele nato bi v primeru neugodne rešitve pritožbe ali v primeru molka organa druge stopnje lahko pri pristojnem sodišču vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnik zaradi molka organa prve stopnje zahteval, da sodišče odloči o njegovi pravici do izkoriščanja vodotoka, podrejeno pa, da vrne zadevo toženi stranki, kateri naj naloži izdajo upravnega akta o dovoljenju za izkoriščanje vodotoka. Tožnik je namreč pri Upravni enoti K. vložil vlogo za priznanje pravice uporabe vodnega zemljišča, na katerem so zgrajene vodne naprave za uporabo vodotoka za pogon agregata, ki bi proizvajal električno energijo za potrebe njegovega mlina. Upravna enota K. je dne 23.1.1997 odstopila vlogo toženi stranki, ki je tožnika dvakrat pozvala k dopolnitvi vloge, zadnjikrat dne 10.8.1997. Slednji datum je tožnik štel za računanje roka za molk organa. Ker tožena stranka ni izdala odločbe v zakonskem roku, je tožnik štel, da je bila njegova vloga zavrnjena.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo, čeprav se je delno strinjalo s tožnikom, da bi morala tožena stranka o njegovi vlogi odločiti v določenem roku, kot to izhaja iz 218. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Ker je tožnik vložil tožbo pri pristojnem sodišču, ni pa skladno z določbo 4. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97) predhodno vložil pritožbe pri Ministrstvu za okolje in prostor Republike Slovenije v Ljubljani, kot pristojnem pritožbenem organu, je sodišče štelo tožnikovo tožbo za preuranjeno in jo skladno z določbo 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo.

V svoji pritožbi tožnik smiselno uveljavlja vse izpodbojne razloge 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek, podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni tako, da določi pristojni organ lokalne skupnosti za odločitev o njegovi vlogi. V pritožbi navaja, da je za odločitev o izdaji dovoljenja za izkoriščanje vodotoka pristojna lokalna skupnost, ker gre za vodno zemljišče, ki je naravno dobro lokalnega pomena. Ker še ni bil izdan predpis o razmejitvi med javnim dobrom republiškega in lokalnega pomena po določbi 16. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št.

32/93), je mnenja, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je upravni postopek potekal v skladu z določbami Zakona o varstvu narave.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnikova tožba preuranjena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je po poteku roka za izdajo odločbe tožnik pridobil šele pravico do pritožbe v skladu z določbo 2. odstavka 218. člena ZUP/86. Zato bi moral tožnik najprej izčrpati pravico do pritožbe, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje (4. odstavek 26. člena ZUS). Šele nato bi v primeru neugodne rešitve pritožbe ali pa v primeru molka organa druge stopnje (Ministrstvo za okolje in prostor) lahko pri pristojnem sodišču vložil tožbo zaradi molka organa druge stopnje. Ker pa tožnik ni izčrpal pravnega sredstva, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo utemeljeno zavrglo.

Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenega ugovora, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja zakonske ureditve o razmejitvi javnega dobra lokalnega in državnega pomena, samo ugotoviti, da je v konkretnem primeru zadeva lokalnega pomena, saj je odločitev sodišča prve stopnje le procesnega značaja.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo, skladno z določbo 73.

člena, v zvezi z 68. členom in 1. odstavkom 57. člena ZUS, zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje.