Denationalization claim dismissed because compensation for usage right termination excludes denationalization conditions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1211/99-10 z dne 21.9.2000

[JEDRO]

V primerih prenehanja pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, izvedene tožnikom kot pravnim naslednikom prejšnjega lastnika, ob zakonski opredelitvi pravice do pravične odškodnine, in ko je prenehanje pravice uporabe bilo izvedeno na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero so tožniki izpodbijali odločbo tožene stranke z dne 24.6.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote J., Oddelka za okolje in prostor z dne 9.11.1998, s katero je slednja zavrnila njihovo zahtevo za vrnitev v naravi dela parcele št. 489/8 k.o. K.G. v izmeri 1124 m2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka že drugič odločala o pritožbi tožnikov. Ob prvem odločanju dne 21.8.1997 je tožena stranka odpravila sklep upravnega organa prve stopnje o zavrženju zahteve tožnikov za denacionalizacijo, ob drugem odločanju dne 9.11.1998 pa je zavrnila pritožbo tožnikov z obrazložitvijo, da nimajo položaja denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene ugovore, da je tožena stranka ob prvem odločanju tožnikom priznala status upravičencev s tem, ko je dala napotek prvostopnemu upravnemu organu, da naj pozove vlagatelja zahteve k spremembi zahtevka o vrnitvi parcele v naravi v odškodninski zahtevek. Sodišče meni, da je postala pravnomočna le odločitev tožene stranke o odpravi prvostopne odločbe. Ob drugem odločanju pa je tožena stranka prav tako jasno navedla, da tožnikom ne gre status denacionalizacijskih upravičencev. Tedaj nezazidano stavbno zemljišče, katerega pravico uporabe so podedovali, jim je bilo odvzeto s predpisom, ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji, odvzema pa tudi ni možno šteti kot ukrep državnega organa iz 4. člena istega zakona.

V pritožbi tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 72. člena Zakona o upravnem sporu in smiselno predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajajo, da so s svojo zahtevo za denacionalizacijo zemljišča smiselno obrazložili tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje svojih zahtevkov, kar je bilo tudi izvedeno, ko je organ prve stopnje izdal dne 21.11.1994 sklep, s katerim je prepovedal podjetju P. razpolaganje z nezazidanim stavbnim zemljiščem, ki ga zahtevajo vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka. Prišlo je do pomote, saj bi moral sklep glasiti na prepoved lastninskega preoblikovanja podjetja G., ki je zaradi napake organa prve stopnje olastninilo zemljišča. Zato v prvi vrsti še vedno zahtevajo vrnitev zemljišča v naravi. Sicer pa menijo, da je bilo zemljišče nacionalizirano njihovemu pok. očetu na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji. Odločba Skupščine občine J. z dne 18.11.1969, s katero je bilo zemljišče tožnikom odvzeto iz posesti, po njihovem mnenju ne pomeni veliko. Zakon o denacionalizaciji se namreč nanaša na odvzem lastninske pravice oziroma na podržavljenje in ne neposredno na odvzem pravice uporabe. Ob odvzemu zemljišča iz pravice uporabe jim je bila izplačana odškodnina, ki bi revalorizirana na današnjo vrednost znašala 1.455.623,52 SIT, kar po njihovem mnenju za nezazidano stavbno zemljišče v izmeri 1124 m2 predstavlja le desetino sedanje vrednosti tega zemljišča. Zato zahtevajo vrnitev zemljišča, ki je sedaj v naravi zelenica v sredstvih Turistično - gostinskega podjetja G., s tem pa bi se tudi izpolnil smisel Zakona o denacionalizaciji, ki popravlja storjene krivice.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikom ni bil priznan status denacionalizacijskih upravičencev in da se je tožena stranka izjasnila o njihovi zahtevi za denacionalizacijo. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in jih v izogib ponavljanju sprejema kot svoje razloge.

Pritožbeno sodišče nadalje zavrača pritožbene ugovore. Po mnenju pritožbenega sodišča je plačilo odškodnine za prenehanje pravice uporabe, s katero so bili tožniki kot pravni nasledniki prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča odškodovani, prvi element, ki izključuje denacionalizacijo nezazidanih stavbnih zemljišč. Drugi element za izključitev denacionalizacije pa je v tem, da predpis, na podlagi katerega je bilo odvzeto nezazidano stavbno zemljišče iz posesti, ni naveden med predpisi v 3. členu ZDen in ga tudi ni mogoče uvrstiti med predpise iz 4. člena ZDen. V konkretnem primeru je bila tožnikom odvzeta pravica uporabe zemljišča in za odvzem podržavljenih zemljišč iz posesti je bila tožnikom izplačana odškodnina po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o razlastitvi (Uradni list SFRJ, št. 5/68, v nadaljevanju: novela zakona o razlastitvi), ki ni naveden med predpisi v 3. členu Zden.

Navedena novela zakona o razlastitvi je v 1. členu uvedla za razlastitve pravično odškodnino. To odškodnino je pogojevalo več elementov, določila pa se je na podlagi sporazuma imetnika pravice uporabe z občino. Če sporazum ni bil dosežen, je odškodnino določilo sodišče v nepravdnem postopku. Po presoji pritožbenega sodišča v primerih prenehanja pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, izvedene tožnikom kot pravnim naslednikom prejšnjega lastnika, ob zakonski opredelitvi pravice do pravične odškodnine in ko je prenehanje pravice uporabe bilo izvedeno na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.