Administrative court dismissed denationalization claim because expropriation legality is not reviewed in denationalization proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 490/97-7 z dne 25.11.1998.

[JEDRO]

Ker v denacionalizacijskem postopku upravni organ ne preverja zakonitosti akta, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, to tudi ne more biti predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku. Ni mogoče šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen, če je bilo nacionalizirano stavbno zemljišče izročeno drugemu uporabniku skupaj s stavbo, ko niti ni moglo več biti z odločbo, izdano na podlagi ZNNZGZ, uporabniku naloženo, da ga izroči.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 18.2.1997, s katero je ta ob reševanju pritožbe odpravila sklep Upravne enote L., Izpostava Š., z dne 29.8.1996 in zavrnila zahtevek tožnikov za vrnitev nepremičnin, med drugim tudi parc. št. 458/6 z.k. vložka 1114 in parc. št. 458/9 z.k. vložka 1043, obe k.o. S.Š. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je pravilna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila zahtevek tožnikov za vračilo 6/7 nepremičnine parc. št. 458/6, saj je bil ta del nepremičnine podržavljen zaradi izvršitve pravnomočne odločbe Komisije za ugotavljanje vojnega dobička z dne 27.3.1946 na podlagi Zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45- v nadaljevanju ZOVD), ki je v 87. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) naveden kot eden od predpisov, ki izključuje vračanje premoženja prejšnjim lastnikom po ZDen. Ker se v denacionalizacijskem postopku ne presoja zakonitosti aktov o podržavljenju, je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko se ni spustila v navedeno presojo ali prekinila postopka in tožnikov ni napotila na razreševanje tega vprašanja k pristojnemu organu, temveč je denacionalizacijski zahtevek v tem delu zavrnila. ZDen ne omejuje možnosti, da se premoženje vrne prejšnjim lastnikom na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev zoper akte o podržavljenju. Ti postopki ne tečejo po ZDen. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da za denacionalizacijo nepremičnine št. 458/9 (zemljišče, na katerem je bilo v času nacionalizacije zgrajeno gospodarsko poslopje, sestoječe iz garaže, skladišča, zaprte lope, pisarne in provizoričnega skladišča), ni podlaga v 3. oziroma 4.

členu ZDen. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila ta nepremičnina nacionalizirana V.L. z uveljavitvijo Zakona o nacinalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58- v nadaljevanju ZNNZGZ). L.M. je, kot dedinja pravice uporabe, dne 11.3.1970 sklenila s S. kupoprodajno pogodbo. Z njo je prodala vsa svoja upravičenja na navedeni nepremičnini. Dovolila je tudi ustrezne zemljiškoknjižne prepise. To je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska. Pri tem pa za denacionalizacijski postopek ni pomembno, ali je bila kupnina plačana.

Tožnika v pritožbi med drugim navajata, da izpodbijana sodba svojih stališč o nepresoji aktov ne utemeljuje s konkretno pravno normo. Premoženje je bilo podržavljeno brez pravnega naslova. Gre torej za popolno fiktivnost pravnega razmerja, katerega bi moral upravni organ vsebinsko preveriti. ZOVD je bil uporabljen zato, da ni bilo potrebno izplačati odškodnine. Sam postopek ni ugotavljal zavržnosti ravnanja razlaščenca niti izvora premoženja, ampak le razliko med premoženjem pred vojno in po njej. Ne drži, da je možno obnovo postopka doseči po postopkih, ki ne tečejo po ZDen. Odločba o zaplembi je bila izdana v upravnem postopku, kjer so se navajali vsi relevantni dokazi. Zato obnova izven denacionalizacijskega postopka ni možna. Za te postopke je pristojen isti organ, ki vodi denacionalizacijski postopek. Zato je dolžan voditi vse postopke, ki spadajo v njegovo pristojnost in o predlogih strank vsebinsko odločiti. Glede prodaje nepremičnine pa zatrjujeta, da izpodbijana sodba ne temelji na vpogledu v zemljiško knjigo. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je bila pravica uporabe odvzeta na podlagi odločbe in ne pravnega posla. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil del premoženja, ki je predmet denacionalizacijske zahteve, podržavljen v izvršilnem postopku zaradi izvršitve pravnomočne odločbe Komisije za ugotavljanje vojnega dobička po določbah ZOVD. Toda v postopku denacionalizacije upravni organ ne preverja zakonitosti akta, na podlagi katerega je bilo premoženje podržavljeno, ampak le ugotavlja, ali je podana pravna in dejanska podlaga za denacionalizacijo. Zato to tudi ne more biti predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku. Pravnomočna odločba pravno učinkuje, dokler obstaja. Pravilni sta presoji tožene stranke in sodišča prva stopnje, da v obravnavanem primeru podlage za denacionalizacijo ni. V 87. členu ZDen je med drugim določeno, da niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po ZOVD.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi ugovor glede nepremičnine parc. št. 458/9 k.o. S.Š. Ne samo, da nima podlage v predloženih spisih, tudi sicer ni bistveno, če je bila po pogodbi, sklenjeni v letu 1970, izdana še zatrjevana odločba. Bistveno je, da je bilo nacionalizirano stavbno zemljišče izročeno drugemu uporabniku skupaj s stavbo, ko niti ni moglo več biti z odločbo, izdano na podlagi ZNNZGZ, uporabniku naloženo, da ga izroči. Zakon o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja (Uradni list SFRJ, št. 5/68 in 20/69), ki je začel veljati 15.2.1968 in ki ni naštet v 3. členu ZDen med predpisi, na podlagi katerih so prejšnji lastniki upravičenci do denacionalizacije po ZDen, je namreč spremenil in na novo uredil pravice prejšnjih lastnikov, ki so po nacionalizaciji leta 1958 svoja zemljišča obdržali, pa čeprav le s pravico uživanja oziroma pozneje s pravico uporabe. Ena bistvenih sprememb se je nanašala na plačilo odškodnine. Za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po določbah ZNNZGZ, je predvidel odmero in izplačilo pravične odškodnine, če na dan uveljavitve zakona ni obstajala pravnomočna odločba o odškodnini. Ker gre v tem primeru za nacionalizirano zemljišče po določbah ZNNZGZ (z ugotovitveno upravno odločbo), ki ga je prejšnji lastnik, kot lastnik stavbe, obdržal v uporabi in ki ga je njegova pravna naslednica leta 1970 (po uveljavitvi Zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja) izročila drugemu uporabniku, skupaj s prodano stavbo, ni mogoče šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.