Appeal dismissed; asylum claim rejected due to lack of credible persecution evidence and procedural compliance.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1585/2000-16 z dne 23.11.2000.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je presodilo tako tožnikove navedbe v azilnem postopku kot tudi njegove navedbe v tožbi in to potem, ko je razpisalo in opravilo glavno obravnavo, na kateri je bil tožnik zaslišan. Presodilo je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila. Tožnik zato ne more z uspehom izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje zgolj s trditvijo, da je v primeru ponovnega zaslišanja pripravljen dokazati svoje trditve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 16.8.2000. Z njo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za azil v Republiki Sloveniji in odločeno, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi sodišče navaja, da je tožnik v tožbi utemeljeval svojo prošnjo z okoliščinami, ki so drugačne od tistih, ki jih je navajal v azilnem postopku. Zato je sodišče razpisalo glavno obravnavo. Na njej je tožnik izjavil, da se je v azilnem postopku bal povedati resnico.

A. in Jugoslovanska vojska bi mamreč obračunali z njegovimi svojci v Črni gori. Razmere v domačem kraju R. so mirne. Lahko bi živel v Podgorici ali kakšnem drugem kraju. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik ob zaslišanju 15.6.2000 opozorjen na določila 3. odstavka 24. člena in 3. odstavka 29. člena Zakona o azilu ter da je zaslišanje zaupne narave. Verodostojnost zapisnika je potrdil s svojim podpisom. Na glavni obravnavni ni ugovarjal, da bi mu bile kratene pravice, ki mu gredo kot prosilcu azila v postopku. Navedbam, da se je v azilnem postopku bal govoriti resnico zaradi represalij, ki bi jih utrpeli njegovi sorodniki v Črni gori, sodišče ni moglo pokloniti vere.

Razlogi, navedeni v vlogi za azil z dne 2.6.1999 in na zaslišanju 15.6.2000, so namreč enaki. Azilni postopek je zaupne narave in je bil tožnik o tem poučen. Na glavni obravnavni tožnik ni prepričljivo pojasnil, zakaj je šele v tožbi predstavil druge ("prave") razloge za azil. Nove razloge je sodišče zato ocenilo za neverodostojne. Sicer pa iz poročila Visokega komisariata ZN za begunce in Amnesty Internationala ne izhaja, da bi bili muslimani v Črni gori preganjani zaradi narodnosti ali veroizpovedi. Državni zbor Črne gore je novembra leta 1999 sprejel zakon.

Ta podeljuje pomilostitev vsem tistim, ki so se izognili vpoklicu v vojsko v času od junija 1998 do junija 1999. To pa je čas, ko je tožnik zapustil Črno goro. Sodišče se pridružuje mnenju tožene stranke, da tožnik ob vrnitvi v Črno goro zaradi dezerterstva ne bi bil preganjan. Splošno znano je tudi, da se Črna gora osamosvaja ter da na meji s Kosovom, kjer leži mesto R., ni vojnih razmer. Vse to pomeni, da tožnikova varnost in fizična integriteta nista ogroženi. Ker tako ni mogoče govoriti o preganjanju, ki temelji na narodnosti ali verski pripadnosti, je strah pred preganjanjem neutemeljen.

Zato ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu. Prav tako - glede na razmere - tožnikova varnost in fizična integriteta v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, ob vrnitvi v Črno goro, ne bosta ogroženi.

Tožnik v pritožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Ogroženo je namreč njegovo življenje. Vse navedbe je pripravljen dokazati, vendar jih trenutno ne more zaradi pritožbenega roka. Ko bo ponovno vabljen na zaslišanje, bo dokazila o preganjanju in ogroženosti predložil. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da soglaša z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovori pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvomov o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za azil. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo tako tožnikove navedbe v azilnem postopku kot tudi njegove navedbe v tožbi in to potem, ko je razpisalo in opravilo glavno obravnavo, na kateri je bil tožnik zaslišan. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo navedlo, zakaj ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila in to niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99). Navedeni razlogi so skladni s podatki spisa. Pritožnik v pritožbi ne trdi, da postopek ni tekel v skladu z zakonom in tudi ne, da ni bil opozorjen na tiste določbe zakona, kot jih navaja izpodbijana sodba. Pritožnik zato ne more z uspehom izpodbijati sodbe sodišča prve stopnje zgolj s trditvijo, da je v primeru ponovnega zaslišanja pripravljen dokazati vse svoje trditve. Takšna možnost mu je bila dana. Razloge za azil je predstavil. Bili so presojeni in dejanskih zaključkov in ocene uveljavljanih razlogov niti ne izpodbija. Takšna pritožba zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani.