Denationalization claim dismissed; property restitution barred by missed interim order deadline under ZLPP.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1453/98-12 z dne 3.11.1999.

[JEDRO]

Po uveljavitvi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) je mogoče denacionalizacijski zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi zavarovati le z začasno odredbo po tem zakonu, z zamudo roka iz 1. odstavka 11. člena ZLPP ugasne pravica za vračilo v naravi, upravičencu pa ostane pravica do odškodnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 15.7.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožečih strank proti delni odločbi Upravne enote L., Izpostave V.R., z dne 13.1.1998. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo A.S. in tožečih strank za denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi dela podržavljene zgradbe na J. v L., stoječe na parc. št. 116/3, vl. št. 1516 k.o. T.p., kar v naravi predstavlja prostore gostilne ... v izmeri 240, 82 m2. Organ prve stopnje je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo, ker je ugotovil, da vrnitev v naravi ni možna, ker predmetno premoženje v postopku lastninskega preoblikovanja denacionalizacijskega zavezanca (Gostinsko podjetje V. p.o.) ni bilo zavarovano v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 - odl. US in 1/96, v nadaljevanju ZLPP), vlagatelji pa vztrajajo pri vrnitvi v naravi. Na predlog odvetnika vlagateljice A.S. z dne 29. 10.1993 je organ prve stopnje sicer izdal začasno odredbo, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 7.7.1995 o potrditvi izdane začasne odredbe, pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1463/95 z dne 3.7.1997, odpravljena iz razloga, ker je bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen prepozno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba pravilna in da temelji na zakonu. V obrazložitvi navaja, da je v obravnavanem primeru predmet denacionalizacije nepremičnina, ki je bila v sredstvih podjetja, ki se je lastninilo po ZLPP. Tožeče stranke v procesu lastninskega preoblikovanja niso vložile predloga za začasno odredbo o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka po 10. členu ZLPP. Po presoji sodišča prve stopnje je zato tožena stranka pravilno ugotovila, da vračanje podržavljene nepremičnine v naravi ni možno. Svojo presojo opira na določbe ZLPP, po katerih mora podjetje iz lastninskega preoblikovanja izločiti stvari oziroma prenesti ustrezno število delnic le, če je o tem že izdana pravnomočna denacionalizacijska odločba oziroma začasna odredba po 9. do 15.

členu ZLPP oziroma če je bil do 7.6.1993 vložen predlog za izdajo začasne odredbe po 9. do 15. členu ZLLP, pa o njem še ni bilo pravnomočno odločeno. Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 20/97, 23/97, 65/98, 76/98 in 60/99, v nadaljevanju ZDen) daje v 68. členu sicer podlago za izdajo začasne odredbe vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar s to začasno odredbo ni mogoče poseči v pravice podjetij do lastninjenja, določene z ZLPP, saj je ZLPP kot novejši zakon zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev uredil drugače. Ob tem še dodaja, da tožeče stranke niso izgubile pravice do denacionalizacije in bi bile upravičene do vračila podržavljenega premoženja v obliki odškodnine, če bi tako v denacionalizacijskem postopku spremenile tožbeni zahtevek. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da tega, na izrecno opozorilo upravnega organa, niso storile. Pri zavrnitvi tožbenega ugovora, da A.S. ni bila deležna pomoči upravnega organa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in razlogom, s katerimi je ta zavrnila tak ugovor tožečih strank kot pritožnic v upravnem postopku. O zahtevku za povračilo stroškov postopka upravnega spora sodišče prve stopnje ni odločalo, saj mora v primeru presoje zakonitosti upravnega akta v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka nositi svoje stroške.

Tožeče stranke vlagajo pritožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi. Navajajo, da je upravni organ namerno zavlačeval denacionalizacijski postopek. Zahtevo so vložile že 1.7. 1993. Upravičenka A.S. je zahtevo vložila 8.7.1992, in sicer brez pooblaščenca. Zatrjujejo, da uradna oseba organa prve stopnje ni ravnala po 14. členu ZUP/86 in je opustila dolžno pomoč pravno neuki stranki, ker upravičenke A.S., niti njenega sorodnika I.S., ni opozorila na posebni zakon (ZLPP). Tudi sicer pa bi morala biti predmetna nepremičnina vrnjena v naravi, ker je iz upravnega spisa in dokumentacije ugotoviti, da se je lastninsko preoblikovanje izvršilo z odločbo z dne 29.10.1996, pri čemer je bila predmetna nepremičnina v celoti izločena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. S sklicevanjem na določbe 9. do 15. člena ZLPP je uporabilo pravilno materialno pravo, ko se je opredeljevalo do pravic, ki jih imajo denacionalizacijski upravičenci in njihovi dediči v zvezi z vrnitvijo podržavljenega premoženja v naravi iz sredstev podjetja, ki je v procesu lastninskega preoblikovanja.

Iz spisov izhaja, da so tožeče stranke vložile zahtevo za denacionalizacijo dne 1.7.1993. Že ob vložitvi zahteve niso mogle več zavarovati svojega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja, ker je zakonski rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe potekel že pred tem, in sicer dne 7.6.1993 (1. odstavek 11. člena ZLPP). Ta zakonski rok pa je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Ker v tem roku ni bila predlagana začasna odredba iz 1. odstavka 10. člena ZLPP (takšnega predloga tudi ni vložila sovlagateljica zahteve, ki sicer ni tožnica v tem upravnem sporu), se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, lahko lastninsko preoblikovala. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Pritožbeni ugovori, da vlagateljica A.S. ni bila deležna pomoči upravnega organa in zato ni vedela, da rok za izdajo začasne odredbe po ZLPP poteče z 7.6.1993, pa predstavljajo novoto v tem upravnem sporu, saj se na njih tožeče stranke v upravnem postopku niso sklicevale. V upravnem sporu, v katerem se je presojala zakonitost odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 7.7.1995, pa vlagateljica predloga za izdajo začasne odredbe A.S. kot prizadeta stranka na vloženo tožbo sploh ni odgovorila.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da z zamudo roka iz 1. odstavka 11. člena ZLPP ni ugasnila pravica do denacionalizacije, pač pa pravica za vračilo v naravi. Tožeče stranke pa zahtevka za denacionalizacijo v obliki odškodnine niso uveljavile tudi po opozorilu upravnega organa, da ni zakonskih pogojev za vrnitev v naravi, in do izdaje odločbe organa prve stopnje niso spremenile zahtevka. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odločitev upravnega organa, ki je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil, pravilna. V postopkih denacionalizacije je namreč upravni organ vezan na zahtevek vlagatelja in sicer, po njegovi vsebini, temelju in obsegu. To pa pomeni, da ni upravičen odločati o vrnitvi podržavljenega premoženja v drugačni obliki, kot je bila zahtevana in tudi ne more presojati, ali je možna tudi drugačna oblika vračanja podržavljenega premoženja.

Glede na to, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.