Supreme Court quashes lower court ruling for rejecting late residence permit application due to procedural violation.

Pritožbi se ugodi, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 1/99-8 z dne 7.7.1999 se razveljavi in zadeva pošlje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v novo odločanje.

[JEDRO]

Ker je bil postopek za pridobitev zaprošenega dovoljenja uveden, saj je tožena stranka ugotavljala pogoje za pridobitev zaprošenega dovoljenja, organ prve stopnje ni imel pravne podlage, da je pritožnikovo vlogo zavrgel po 125. členu ZUP, kot da ni pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka pri reševanju pritožnikove pritožbe ni odpravila navedene nezakonitosti, sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke s presojo razlogov tožene stranke, pa je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (13. točka 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 16. čl. ZUS), saj izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke št. ........ z dne 5.11.1998. Z njo je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper prvostopni sklep št. ........ z dne 20.5.1998, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrglo tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta zakonitost prebivanja v Republiki Sloveniji in v roku vložena prošnja pogoja, ki morata biti izpolnjena za ugoditev takšni vlogi.

Tožnik ne izpodbija dejstva, da je vložil navedeno prošnjo po 31.7.1997 (6.8.1997 oziroma po pooblaščeni odvetnici 26.2.1998). Zato je zaradi zamude roka za vložitev vloge prvostopni organ utemeljeno zavrgel tožnikovo vlogo v skladu z 2. odstavkom 125. člena ZUP in je v zvezi s tem tožena stranka dala pravilne razloge. Ugovor tožnika, da ni zamudil nobenega roka in da je v času vloge zakonito prebival v Republiki Sloveniji, ni utemeljen. Roka ne bi zamudil le, če bi mu bilo priznano začasno zatočišče. V konkretnem primeru mu začasno zatočišče ni bilo priznano, prav tako zaradi zamude materialnega roka. Upravna enota L. je namreč s sklepom z dne 10.2.1998 zavrgla njegovo vlogo zaradi zamude materialnega roka, MNZ RS pa je z odločbo z dne 30.3.1998 zavrnil njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju. Tožnik ne more utemeljevati pravočasnosti vloge za začasno prebivanje iz humanitarnih razlogov, ki jo je vložil potem, ko mu je bilo na podlagi kartona začasnega begunca dovoljeno prebivanje v Republiki Sloveniji do 31.7.1997, češ da je v času vložitve vloge v Republiki Sloveniji legalno bival. Ne gre za istovetna postopka, ko bi vloga v enem postopku avtomatično pomenila pravočasnost vloge v drugem postopku (po 18. členu ZTuj in po 8. členu Zakona o začasnem zatočišču), pa tudi sicer sta bili obe vlogi prepozno vloženi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Če je zakonito prebivanje res pogoj za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, se to ugotavlja v postopku. Zato ni bilo podlage za zavrženje vloge po 125. členu ZUP. Že z ugotavljanjem zakonitosti prebivanja pritožnika je bil postopek uvedel. Ker se je postopek začel, ne more biti kasneje izdan sklep, da se postopek ne bo začel. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v sodbi U 300/96 z dne 5.11.1998. Tožnik je oba zahtevana pogoja izpolnjeval, pa tudi sicer gre za nepravilno tolmačenje določb, na katere se obrazložitev opira. Zakon ne izključuje možnosti vložitve dveh vlog. Nikjer ne določa, da morata biti postopka identična. Pritožnik je bil v postopku za podaljšanje priznanega začasnega zatočišča, vendar so državni organi zagrešili več nepravilnosti. To pa ne more biti njemu v škodo in tudi ne more trpeti posledic negativnosti državnih organov. Veljavnost kartona začasnega begunca je pretekla 31.7.1997. Vloga za podaljšanje statusa začasnega begunca je bila vložena še v zakonitem roku za vrnitev v prejšnje stanje 6.10.1997. To bi moral upravni organ upoštevati in predlogu ugoditi. Gre le za formalni vpis že priznane pravice. Zakon o začasnem zatočišču v 5. členu taksativno našteva šest razlogov za prenehanje. Nobeden ne določa prenehanje zaradi zamude procesnega roka. Urad za priseljevanje begunce je šele po izteku roka izdal pozitivno mnenje. Tožnikov zakoniti zastopnik pa je prepozno vložil vlogo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi vlogi za začasno prebivanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno izpodbija sodbo z ugovorom, da ni bilo podlage za zavrženje vloge po 125. členu ZUP. Tožena stranka je pogoje za priznanje za pridobitev zaprošenega dovoljenja ugotavljala. Postopek je bil uveden, zato organ prve stopnje v zakonu ni imel podlage, da je pritožnikovo vlogo zavrgel po 125. členu ZUP s sklepom, kot da ni pogojev za uvedbo postopka. Ker tožena stranka pri reševanju tožnikove pritožbe ni odpravila sklepa prve stopnje (ki je nezakonit iz zgoraj navedenih razlogov), je tudi njena, v tem upravnem sporu izpodbijana odločba, nezakonita. Sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikovo tožbo proti takšni odločbi tožene stranke, s presojo razlogov tožene stranke, ki jih je ta ugotavljala že po uvedenem postopku, pa je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (13. točka 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS), saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe.

Ker je to tudi razlog, na katerega mora pritožbeno sodišče paziti že po uradni dolžnosti, je v skladu s 74. členom ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo ne da bi se pri tem spuščalo v presojo ostalih pritožbenih ugovorov. Glede na novelo ZUS (Uradni list RS, št.70/2000), ki je stopila v veljavo 23.8.2000, in s katero je bila med drugim črtana 5. točka 1. odstavka 10. člena ZUS, Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni več pristojno, da na prvi stopnji odloča o zakonitosti upravnih aktov vlade (torej tudi v konkretnem primeru ne), temveč Upravno sodišče Republike Slovenije. Ob navedeni odločiti pritožbenega sodišča je to zadevo poslalo v reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot pristojnemu sodišču.