Appeal dismissed: In administrative renewal proceedings, a party cannot claim a second renewal ground if one was already used.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 775/98-8 z dne 15.12.1999.

[JEDRO]

Ko gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti, dovoljeno iz enega izmed obnovitvenih razlogov iz 249. člena ZUP, stranka ne more zatrjevati, da je šlo za obnovo (tudi) iz drugega obnovitvenega razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke št...... z dne 16.3.1999. Z njo je odpravila sklep in odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava B., št. ........... z dne 3.7.1997. S sklepom je bilo odločeno, da se po uradni dolžnosti obnovi postopek, končan z lokacijskim dovoljenjem št. ......... z dne 21.6.1991, s katerim je bilo investitorju GP ... (prizadeta stranka), dovoljena gradnja objekta "F" s pripadajočimi komunalnimi priključki na zemljišču parc. št. 1204/1 in 1212/12 k.o. B. Z odločbo je bilo v obnovi postopka dovoljenje odpravljeno in zahtevek investitorja zavrnjen.

V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je organ prve stopnje uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti iz obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP. V obnovljenem postopku je ugotovil, da je bila pogodba o oddaji in plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremo stavbnega zemjišča z dne 8.4.1991 s strani pristojnega sodišča izrečena za nično. Zato naj bi bila brez pravnega učinka. Prav s pogodbo je GP ... v lokacijskem postopku, v skladu s 53. členom ZUN, dokazovalo pravico razpolaganja. Ker je bila pogodba izrečena za nično (kar učinkuje za nazaj), bi navedeno dejstvo povzročilo, če bi bilo znano ob izdaji lokacijskega dovoljenja, zavrnitev zahtevka za lokacijsko dovoljenje. S tem naj bi bili po stališču organa prve stopnje izpolnjeni pogoji za obnovo postopka. Sodišče ugotavlja, da je organ spregledal, da po preteku petih let od vročitve odločbe stranki, obnove postopka ni več mogoče predlagati, niti uvesti po uradni dolžnosti (3. odstavek 252. člena ZUP). Lokacijsko dovoljenje je bilo namreč prizadeti stranki (investitorju) vročeno 26.6.1991, kar ni sporno. Ugotovitveni postopek je bil uveden s sklepom z dne 3.7.1997, torej po več kot petih letih. Zato je tožena stranka ravnala prav, ko je sklep in odločbo organa prve stopnje odpravila, ker je ugotovila, da je potekel objektivni rok za obnovo postopka. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da gre za drugačno rešitev predhodnega vprašanja. Obnova je bila uvedena po uradni dolžnosti, in organ odloča, iz katerih razlogov bo postopek obnovil. V primeru obnove po uradni dolžnosti stranka v pritožbenem postopku, zlasti pa s tožbo, ne more predlagati in ne zahtevati, da se postopek uvede iz drugega razloga, torej tudi ne iz razloga po 5. točki 249. člena ZUP. Dokaz o razpolaganju z zemljiščem, ki ga mora investitor priložiti vlogi za izdajo lokacijskega dovoljenja, niti ni predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP. Gre za dokaz o tem, da bo investitor gradil na svojem zemljišču. Organ, pristojen za izdajo dovoljenja, lahko tako vlogo, če investitor ne predloži dokazov o razpolaganju, najmanj zavrne, če že ne zavrže. Glede na to, da je predložitev navedenega dokaza materialni pogoj.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sklep in odločbo organa prve stopnje z dne 3.7.1997 treba presojati po vsebini. Obstoj okoliščin o ničnosti pogodbe, ki se presoja v pravdnem postopku pred sodiščem, je predhodno vprašanje za postopek izdaje dovoljenja za gradnjo. Določba 5. točke 249. člena ZUP se nanaša prav na primer, ko organ, ki je odločal v glavni stvari, sam reši predhodno vprašanje, pristojni organ pa je isto vprašanje pozneje reši drugače. Pritožnik zato vztraja, da je organ prve stopnje obnovil postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja tako po 1. kot po 5. točki 1. odstavka 249. člena ZUP, ne glede, da obrazložitev ne citira 5. točke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi odločbo tožene stranke in pritožbo investitorja zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ponavlja svoj ugovor o tem, da je bila obnova dejansko dovoljena tudi iz obnovitvenega razloga po 5. točki 249. člena ZUP. To naj bi glede na določbo 4. odstavka 252. člena ZUP pomenilo, da ne velja petletni rok in je obnova možna tudi po preteku petih let.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj navedeni ugovor ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se z zavrnilnimi razlogi, razvidnimi iz izpodbijane sodbe, v celoti strinja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, ko gre za obnovo po uradni dolžnosti, dovoljeno iz enega obnovitvenega razloga, stranka ne more zatrjevati, da je šlo za obnovo (tudi) iz drugega obnovitvenega razloga. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.