Court dismisses lawsuit claiming deputy court head should be paid as appointed deputy head under judicial service law.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Dejansko opravljanje vodstvene funkcije namestnika predsednika okrajnega sodišča še ne daje zakonske podlage, da bi bil tožnik pri uvrstitvi v plačilni razred lahko obravnavan kot imenovani namestnik predstojnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 9.12.1994, s katero je bil kot sodnik s 1.1.1995 razporejen na delo na Okrajno sodišče v L. in uvrščen v plačilni razred 2,10. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnika vršilec dolžnosti vodje enote v L., Temeljnega sodišča v Lj., predlagal za namestnika vodje enote, od 1.1.1995 pa za namestnika predstojnika okrajnega sodišča. Tožnik torej ni bil imenovan na navedeno funkcijo v skladu z določbo 2. odstavka 66.

člena Zakona o sodiščih (imenovanje po ministru za pravosodje). Po določbi 132. člena Zakona o sodiščih pa v primeru, če predsedniki okrajnih in okrožnih sodišč niso imenovani do 31.12.1994, opravljajo funkcijo predsednikov okrožnih sodišč predsedniki temeljnih sodišč, funkcijo predstojnikov okrajnih sodišč pa vodje enot, ki so to funkcijo opravljali ob uveljavitvi tega zakona. Navedeno zakonsko določilo torej ne velja tudi za tiste sodnike, ki so pred uveljavitvijo navedenega zakona opravljali funkcijo namestnikov predsednika sodišča oziroma namestnikov vodje enote sodišča. Zato tožniku ne pripada plačilni razred namestnika predstojnika sodišča iz 3. odstavka 47. člena Zakona o sodniški službi (plačilni razred svetnika okrajnega sodišča 2,94).

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka pri izdaji obeh odločb ni upoštevala vseh določil Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se namreč neutemeljeno sklicuje na 132. člen Zakona o sodniščih, ki naj ne bi veljal za namestnike predstojnika okrajnega sodišča. Po 1. odstavku 66. člena Zakona o sodiščih se namreč določbe tega zakona o predsedniku in podpredsedniku smiselno uporabljajo za predstojnika okrajnega sodišča in njegovega namestnika, po 3. odstavku 61. člena istega zakona pa se za imenovanje in razrešitev podpredsednika sodišča uporabljajo določbe tega zakona o predsedniku sodišča. Tožnik meni, da mu pripada položaj in razvrstitev v plačilni razred za funkcijo, ki jo dejansko opravlja. Zato predlaga, da sodišče obe odločbi odpravi in naloži toženi stranki, da izda novo odločbo o imenovanju tožnika na položaj namestnika okrajnega sodišča in njegovi razvrstitvi v plačilni razred 2,94 od 1.1.1995 dalje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ni sprejemljiva tožnikova razlaga, da bi morala v njegovem primeru uporabiti določbi 3. odstavka 61. člena in 1. odstavka 66. člena Zakona o sodiščih. Ti določbi se namreč uporabljata za tiste sodnike, ki so že imenovani na vodstvena mesta po določbah tega zakona. Določba 3. odstavka 61.

člena napotuje le na smiselno uporabo tistih določb, ki urejajo imenovanje in razrešitev predsednikov sodišč po določbah tega zakona. Torej ne napotujejo tudi na uporabo določbe 132. člena, ki dejansko le podaljšuje mandat in to le predsednikom sodišč in vodjem bivših enot temeljnih sodišč. V konkretnem primeru je mogoče uporabiti le specialno določbo 132. člena zakona, ki ureja prehodno situacijo, ko še niso imenovani vodstveni sodniki v skladu z določbami tega zakona. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz podatkov spisa, je razvidno, da tožnik ni bil imenovan za namestnika okrajnega sodišča v skladu z določbo 2. odstavka 66. člena Zakona o sodiščih, po kateri imenuje namestnika predstojnika minister za pravosodje na predlog predsednika okrožnega sodišča po predhodnem mnenju sodnega sveta. Navedeno dejansko stanje med strankama tudi ni sporno.

Upoštevaje navedeno je po presoji sodišča tožena stranka v tožnikovem primeru pravilno razlagala in uporabila določbe Zakona o sodiščih in takrat veljavne določbe Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94), na katere se sklicuje, ko zavrača tožnikove ugovore. Za tožnika veljajo - do imenovanja po 66. členu Zakona o sodiščih -

določbe 132. člena istega zakona, kot je pravilno ugotovila tožena stranka. Dejansko opravljanje vodstvene funkcije namestnika po navedeni določbi še ne daje zakonske podlage, da bi bil tožnik pri uvrstitvi v plačilni razred lahko obravnavan tudi kot (po določbah tega zakona) imenovani namestnik predstojnika, torej, da bi se mu določila enaka plača kot svetniku okrajnega sodišča (3. odstavek 47. člena Zakona o sodniški službi). Ker torej v tožnikovem primeru ne gre za dejansko stanje, kot ga ureja 47. člen Zakona o sodniški službi, je odločitev tožene stranke pravilna in tožnik s svojimi ugovori v upravnem sporu ne more uspeti.

Glede na navedeno je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1.

odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97). Citirano določbo ZUS/77 je sodišče pri tem smiselno uporabilo kot republiški predpis, v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).