Administrative court dismisses teacher's promotion appeal for failing to meet specific professional work point requirements.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Drugo strokovno delo, ki ni povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v šoli, ni podlaga za vrednotenje pogoja drugega strokovnega dela za napredovanje v višji naziv.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožnici podeljen naziv mentorica, zavrnjena pa njena zahteva za napredovanje v naziv svetovalka zaradi neizpolnjevanja pogoja drugega strokovnega dela. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da bi po določbi 4. alinee 6. člena Pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu morala tožnica za napredovanje v naziv svetovalka opraviti drugo strokovno delo v obsegu najmanj 18 točk, od tega najmanj 9 točk iz razdelkov b, c, č, d, e ali f točke 18. člena. Ravnateljica je tožničino drugo strokovno delo ocenila s skupno 7 točkami, zato je zahteva za napredovanje v naziv svetovalke zavrnjena.

Tožnica v tožbi navaja, da se pritožuje v delu, v katerem je bila zavrnjena njena zahteva za napredovanje v naziv svetovalka, ker je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno in niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za izdajo pravilne in zakonite odločbe. V postopku ji tudi ni bila dana možnost, da bi se izjavila o dejstvih, pomembnih za izdajo pravilne odločbe. Tožena stranka je očitno napačno ocenjevala drugo strokovno delo iz 18. člena in strokovno izobraževanje iz 14. člena pravilnika. Meni, da je bil kriterij ocenjevanja v njenem primeru nižji, kot ga določa pravilnik. Strokovno izobraževanje pa je razvidno iz potrdil njenih prejšnjih delodajalcev. Predlaga odpravo izpodbijanega akta.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za naziv svetovalka.

Tožba ni utemeljena.

Po Pravilniku o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 popr. in 54/93 - pravilnik iz leta 1992) je za napredovanje v naziv svetovalec potrebno izpolnjevati vse, v 6. členu navedene pogoje, med njimi tudi pogoj, da so različne vrste drugega strokovnega dela ocenjene z najmanj 18 točkami, od tega najmanj 9 točk iz b, c, č, d ali e točke 18. člena tega pravilnika. Tudi novi Pravilnik o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 41/94 - pravilnik iz leta 1994) določa za napredovanje v naziv svetovalec med drugim pogoj opravljenih dodatnih strokovnih del z obsegom najmanj 18 točk.

Ker je na podlagi predloženih dokazil drugo strokovno delo tožnice ocenjeno s skupno 7 točkami, je tožena stranka njeno zahtevo za podelitev naziva svetovalka utemeljeno zavrnila, saj že po obsegu ni dosegla zahtevanega števila točk. Pri napredovanju je treba upoštevati in vrednotiti le tisto drugo strokovno delo pedagoškega delavca, ki je povezano z njegovim vzgojno-izobraževalnim delom na šoli (1. odstavek 18. člena pravilnika iz leta 1992 in 1. odstavek 18. člena pravilnika iz leta 1994). Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, če tožena stranka tožničinega drugega strokovnega dela, ki ni povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v šoli, ni ovrednotila kot drugo strokovno delo. Ker že neizpolnjevanje enega pogoja od zahtevanih pomeni, da ni podlage za napredovanje v naziv svetovalec, ne more vplivati na odločitev, če tožena stranka ni ocenjevala še pogoja strokovnega izobraževanja iz 14. člena pravilnika. Ker je pogoj drugih strokovnih del določen enako v obeh navedenih pravnih podlagah, na odločitev ni moglo vplivati, če tožena stranka tega pogoja ni posebej ocenjevala tudi po pravilniku iz leta 1994.

Ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi tožnica ne imela možnosti sodelovanja v postopku. Iz spisov izhaja, da je tožnica bila seznanjena z bistvenimi okoliščinami, ki so vplivale na odločitev.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.). Določbe ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).