Appeal dismissed; claimant lacks standing for denationalization due to specific nationalization law provision.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1873/96-5 z dne 17.2.1999.

[JEDRO]

Po 8. točki 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, razen po 7.a členu tega zakona. Ker je bilo v konkretnem primeru premoženje podržavljeno po 7.a členu navedenega zakona, pok. lastnica podržavljenega premoženja ni upravičenka do denacionalizacije. Zato tudi njen pravni naslednik (tožnik) nima aktivne legitimacije za vložitev denacionalizacijske zahteve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.11.1996, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper sklep Upravne enote A. z dne 2.2.1995. V obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče navaja, da je prvostopni organ na podlagi 2. odstavka 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožnikovo zahtevo z dne 7.12.1993 za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile nacionalizirane pok. O.T. Po mnenju tožene stranke je prvostopni sklep pravilen, vendar iz drugih razlogov. Po 8. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48). Ker je bilo O.S., vdovi T., premoženje podržavljeno po 7.a členu navedenega zakona, bi moral prvostopni organ zahtevo za vrnitev zavreči na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP, ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka. Po mnenju sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na podržavljenje, sodišče prve stopnje zavrača z utemeljitvijo, da ne upravni organ ne sodišče, ne presojata zakonitosti akta o podržavljenju.

V pritožbi tožnik navaja, da bi sodišče s širšo - vsebinsko razlago - Zakona o denacionalizaciji in ob upoštevanju njegovega temeljnega namena, to je poprava krivic, moralo ugoditi tožbi. Pri podržavljenju je šlo za nezakonit akt, saj je bilo premoženje podržavljeno slovenskemu in jugoslovanskemu državljanu in ne tujcu. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev v zadevi pravilna. Po 8. točki 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, razen po 7.a členu tega zakona. Zato v tem primeru ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka, ker je bilo premoženje pok. O.T. podržavljeno po 7.a členu navedenega zakona, kar izhaja iz listin, ki so bile priložene zahtevi za denacionalizacijo. Ker pok. O.T. ni upravičenka do denacionalizacije, tudi njen pravni naslednik (tožnik) nima aktivne legitimacije za vložitev denacionalizacijske zahteve, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo podržavljenje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, ker se v postopku denacionalizacije ne presoja zakonitosti odločbe o nacionalizaciji.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.