Appeal dismissed: Denationalization barred for property nationalized under 7/a of the Nationalization Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 28.10.1998.

[JEDRO]

Ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če je bilo premoženje podržavljeno po 7.a členu Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.7.1996, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote N., Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 27.10.1995. V obrazložitvi sodbe prvostopno sodišče navaja, da je prvostopni upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile podržavljene pok. A.V. na podlagi 7. a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Po določbi 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče uveljavljati vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno po 7. a členu navedenega zakona. Osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na tej osnovi, niso upravičenci do denacionalizacije. Zato je ugotovitev, da tožnik ni upravičenec pravilna. V postopku denacionalizacije upravni organ ugotavlja, ali je podana pravna podlaga in ali obstajajo drugi zakonski pogoji za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, ne more pa preizkušati zakonitosti pravnomočnega upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje premoženja. Tudi sodišče v upravnem sporu v denacionalizacijski zadevi ne more presojati zakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje, ampak presoja le zakonitost upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo.

V pritožbi tožnik navaja, da pok. A.V. ni bil nikoli tuj državljan ampak od priključitve dalje jugoslovanski državljan do smrti. Zmotna ugotovitev državljanstva je povzročila podržavljanje v odsotnosti, zoper katero razlaščenec ni mogel ugovarjati. Dejstvo je, da je bilo jugoslovanskemu državljanu nacionalizirano premoženje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev v zadevi pravilna. Po 8. točki 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) razen po 7/a členu tega zakona. Zato v tem primeru ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka, ker je bilo premoženje pok. A.V. podržavljeno po 7/a členu navedenega zakona, kar izhaja iz listin, ki so bile priložene zahtevi za denacionalizacijo. Ker pok. A.V. ni upravičenec do denacionalizacije, tudi njegovi pravni nasledniki nimajo aktivne legitimacije za vložitev denacionalizacijske zahteve, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na samo podržavljenje, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, ker se v postopku denacionalizacije ne presoja zakonitosti odločbe o nacionalizaciji.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.