Denationalization claim dismissed as late; statutory extension applies only to heirs, not all shareholders.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Določba 2. odstavka 64. člena ZDen se nanaša na upravičence do denacionalizacije in smiselno tudi na njihove pravne naslednike, ne pa tudi na vse upravičence (delničarje oz. družbenike kot upravičence do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb - 13. člen ZDen). Pravočasno vložene zahteve drugih delničarjev ni moč šteti, da so vložene v korist delničarjev (in tudi njihovih pravnih naslednikov), ki take zahteve niso vložili v zakonsko določenem roku do 7.12.1993.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote L. z dne 6.12.1995, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo delnic Gostilničarske pivovarne d.d. L., ker jo nista vložila v roku, ki ga določa Zakon o denacionalizaciji (ZDen).

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi potrdila ugotovitve in zakonitost sklepa organa prve stopnje. Po veljavnih predpisih je rok za vložitev zahtevkov za denacionalizacijo potekel dne 7.12.1993 (1. odstavek 64. člena ZDen). Tožnika kot vlagatelja nista sledila ZDen, ki je začel veljati dne 7.12.1991. Po mnenju tožene stranke so pritožbene navedbe, da bi moral prvostopni organ šteti zahtevo tožnikov za pravočasno po 2. odstavku 64. člena ZDen, ker so pravočasno zahtevo za denacionalizacijo delnic Gostilničarske pivovarne L. vložili tudi drugi delničarji, neutemeljene. Citirana zakonska določba se nanaša na upravičence do denacionalizacije in smiselno tudi na njihove pravne naslednike, ne pa tudi na upravičence iz 13. člena ZDen. Po mnenju tožene stranke v obravnavani zadevi pravočasno vložene zahteve drugih delničarjev ni moč šteti, da so vložene tudi v korist delničarjev, ki take zahteve niso vložili v zakonsko določenem roku (7.12.1993). V postopku na prvi stopnji je bilo pravilno ugotovljeno in z listinami izkazano, da je bila predmetna zahteva vložena prepozno (4.12.1995). Zato se ni spuščala v pojasnjevanje drugih pritožbenih navedb tožnikov in tudi vse druge navedbe v pritožbi proti prvostopnemu sklepu zavrača kot neutemeljene.

Tožnika v tožbi navajata, da gre za delnice, ki jih je vložil v Pivovarno L. hotelir M.Č., po katerem sta zakonita dediča po njegovih hčerah J., C. in A. Za te delnice je zvedel D.Č., ki ju je poiskal že po zamujenem roku. Da se upravni organ Občine L. in Pivovarna L.

nista poslužila zbiranja podatkov o dedičih bivših delničarjev preko pristojnih sodišč in uradov zemljiških knjig, kaže že sam odgovor svetovalca vlade, ki ne komentira njune pripombe o načinu vodenja postopka. Zanj je preprosto dovolj, da je bila njuna vloga oddana prepozno. Dejstvo je, da se kaj takega ne dogaja v pravno urejenih državah, kjer so delnice predmet zakonitega dedovanja. Nekaj pravnih nasvetov jima je bilo tudi dano, in sicer, da je problem rešljiv v neposrednem dogovoru in ob dobri volji Pivovarne L., seveda ob primerni proviziji. Smiselno predlagata, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Prizadeta stranka Pivovarna L. d.d. zavrača očitke njej, da postopka ni vodila korektno, ker dejstva kažejo nasprotno. Po njenem mnenju v tem postopku tudi ne nastopa več kot stranka, saj je lastninjenje končala 1995. leta. Meni, da je izpod ravni podtikanje tožnikov, da je problem rešljiv ob njeni dobri volji in ob primerni proviziji. Oba tožnika dobronamerno poziva, da se podobnih nizkih obrekovanj v prihodnje vzdržita.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da sta tožnika vložila zahtevo za denacionalizacijo šele 4.12.1995. Upravni organ je zavrgel zahtevo tožnikov za denacionalizacijo, ker je bila ta vložena prepozno.

Sodišče je presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Rok, določen v 64. členu Zakona o denacionalizaciji je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati in je zato po njegovem poteku ugasnila pravica tožnikov za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Učinek prekluzivnega roka nastopi po samem zakonu in ga mora zato uradna oseba, ki vodi postopek, upoštevati po uradni dolžnosti.

Po mnenju sodišča je pravilno pojasnilo tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se določba 2. odstavka 64. člena (Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki preidejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša) nanaša na upravičence do denacionalizacije in smiselno tudi na njihove pravne naslednike, ne pa tudi na vse upravičence (delničarje oziroma družbenike kot upravičence do vrnitve premoženja osebnih in kapitalskih družb - 13. člen ZDen). Zato ima tožena stranka prav, da v obravnavani zadevi pravočasno vložene zahteve drugih delničarjev ni moč šteti, da so vložene tudi v korist delničarjev (in tudi njihovih pravnih naslednikov), ki take zahteve niso vložili v zakonsko določenem roku do 7.12.1993, kot tega nista storila tožnika v konkretnem primeru. Tožnika pa tudi sicer v tožbi sama navajata, da sta z zahtevo zamudila zakonski rok.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).