Administrative court dismisses appeal as concession applicant must meet tender conditions by application deadline.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's administrative lawsuit against the rejection of her pharmacy license application. The plaintiff argued she met the knowledge test requirement in September 1994 and January 1995, but the court found she failed to satisfy the tender conditions by the application deadline. The court ruled that concession applicants must fulfill all tender requirements by the time of application or by the deadline to ensure equal treatment among competitors.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 13. člen Zakona o lekarniški dejavnosti; 2. odstavek 42. člen Zakona o upravnih sporih: A participant in a tender for a concession must satisfy the tender conditions at the time of application or by the deadline for collecting applications, and subsequent fulfillment of conditions cannot validate a rejected application.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Udeleženec natečaja za pridobitev koncesije mora razpisne pogoje izpolnjevati ob prijavi oz. najkasneje ob poteku roka za zbiranje prijav.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za upravne zadeve občine P. z dne 22.12.1994, s katero je bila zavrnjena njena vloga za pridobitev koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Po.. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da sta se na javni razpis za pridobitev koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti za območje Po. prijavili tožnica in D.P. - K.. Organ prve stopnje je postopek vodil v skladu z 2. odstavkom 13. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Ur.l.RS, št. 9/92, dalje: ZLD). Lekarniška zbornica Slovenije za tožnico ni podala pozitivnega mnenja, ker ni opravila preizkusa znanja po 8. členu navedenega zakona. Zato je organ prve stopnje njeno vlogo skladno z določbo 2. odstavka 13. in 14. člena tega zakona utemeljeno zavrnil. Ker tožnica v času trajanja razpisa za podelitev koncesije t.j. od 14.7.1994 do 14.8.1994 ni izpolnjevala navedenega zakonskega pogoja iz 8. in 2. odstavka 13. člena za podelitev koncesije, na odločitev ne more vplivati naknadno predloženo dokazilo, da je 31.1.1995 opravila navedeni preizkus znanja.
Tožnica v tožbi navaja, da je 21.9.1994 opravljala preizkus znanja v smislu 8. člena ZLD. Ker izpitna komisija ni upoštevala programa preizkusa znanja je prosila, da ji lekarniška zbornica dovoli opravljati popravni izpit v mesecu oktobru, ter da ne izda mnenja o kandidatih za pridobitev koncesije, dokler ji ne omogoči ponovnega opravljanja izpita. Tej prošnji lekarniška zbornica ni ugodila. Dne 31.1.1995 je tožnica opravila preizkus znanja in tako izpolnjuje pogoje iz 14. člena navedenega zakona za pridobitev koncesije.
Koncesija je bila podeljena D.P. - K., ki ni predložila pogodbe o najemu oz. uporabi prostora, ampak je predložila le dogovor s Hoteli R. p.o. Po. o nameri za oddajo poslovnega prostora v najem. Po 2. odstavku 35. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti pa se zahteva pogodba o najemu prostora. Iz navedenega je razvidno, da ob prijavi na razpis obe prijavljeni kandidatki nista izpolnjevali pogojev za opravljanje lekarniške dejavnosti iz 14. člena ZLD. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe ter dodaja, da se kadrovski pogoji, pogoji glede prostorov in opreme preverjajo ob verifikaciji lekarne, ki se opravi pred začetkom opravljanja dejavnosti. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Koncesija za opravljanje lekarniške dejavnosti se podeli posamezniku, ki izpolnjuje pogoje iz 7. in 8. člena ZLD in pogoje za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, določene z Zakonom o zdravstveni dejavnosti (14. člen ZLD). V 8. členu tega zakona pa je določeno, da dipl. ing. farmacije, ki za več kot 3 leta prekine delo v lekarniški dejavnosti, pa želi pridobiti koncesijo, mora pred tem opraviti preizkus znanja. Tožnica ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da v času zbiranja prijav za podelitev koncesije ni izpolnjevala navedenega pogoja iz 8. člena tega zakona, nasprotno to tudi izrecno navaja v tožbi. Tudi po presoji sodišča je to bistvena okoliščina, saj kandidat oz. udeleženc natečaja za pridobitev koncesije mora izpolniti razpisne pogoje ob prijavi oz. najkasneje ob poteku roka za prijavo, saj je samo tako omogočeno enakopravno obravnavanje vseh udeležencev natečaja. Zato se tožnica ne more uspešno sklicevati na to, da je kasneje t.j. 31.1.1995 opravila zahtevani preizkus znanja. Ker torej tožnica ni izpolnjevala enega izmed razpisnih pogojev je tudi po presoji sodišča njena vloga za pridobitev koncesije utemeljeno zavrnjena.
Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožničini pritožbi proti odločbi prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njena vloga za pridobitev koncesije, zato se v tem upravnem sporu preizkuša zakonitost samo te odločbe. Iz tega razloga tudi ni mogoče upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na podelitev koncesije D.P.- K..
Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (dalje:
ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št.50/97, dalje: ZUS).
V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče ZUS/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.