Appeal rejected because housing law regulates leases, not the right of use, excluding Article 111 of the Civil Procedure Act.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Po zakonu o nepravdnem postopku je revizija dovoljena le izjemoma, ena od izjem je določena v 111. čl., kadar je odločeno o stanovanjski pravici. Stanovanjski zakon pa stanovanjske pravice ne pozna, ampak ureja najemna razmerja. To so premoženjska razmerja, na katere se 111. čl. ZNP ne nanaša.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog, da jo sodišče določi za imetnico pravice uporabe stanovanjske hiše in naloži nasprotnemu udeležencu, da se izseli iz hiše. Zavzelo je stališče, da določi sodišče po 57. čl. stanovanjskega zakona, kdo od razvezanih zakoncev ostane najemnik stanovanja, samo kadar gre za najemnika v tuji hiši. V tem primeru pa gre za stanovanje v hiši, ki je strankama solastna. Zato v tem primeru ni mogoče odločati o pravici do uporabe stanovanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlateljice in z enakimi razlogi potrdilo sklep prve stopnje. Dodalo je še, da po 57. čl. stanovanjskega zakona sodišče odloči, kdo ostane najemnik stanovanja glede na doslej obstoječe najemno razmerje, ne more pa ustanoviti novega najemnega razmerja.

Proti temu sklepu vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu predlagateljice ugodi, podrejeno pa, da oba sklepa razvlejavi in vrne zadevo sodišču prve oziroma druge stopnje v novo odločanje. Navaja, da njen solastninski delež še ni vknjižen, zato je njen položaj negotov. Meni, da je na solastninskem deležu mogoče skleniti najemno razmerje.

Revizija ni dovoljena.

Predlagateljica je svoj predlog, da jo sodišče določi kot imetnico pravice uporabe stanovanjske hiše in da nasprotnemu udeležencu naloži izselitev, vložila dne 5.3.1992, ko je že veljal stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91). Predlagateljica je na naroku dne 5.5.1992 utemeljevala svoj predlog in se pri tem izrecno sklicevala na 57. čl. stanovanjskega zakona. Ne glede na to pogoji za izjemno uporabo zakona o stanovanjskih razmerjih po 2. odst. 159. čl. stanovanjskega zakona niso izkazani. Gre za razmerje, o katerem je treba odločiti po določbah stanovanjskega zakona. Ta zakon pa ne pozna več stanovanjske pravice in njej podobne pravice do uporabe stanovanj, ko je šlo za stanovanja v zasebni lasti.

Po zakonu o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS št. 30/86) revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. čl.). Ena od izjem, ko je po tem zakonu revizija dovoljena, je določena v 111. čl. in sicer tedaj, kadar je odločeno o stanovanjski pravici ali o pravici uporabe stanovanja. Ta določba se navezuje na zakon o stanovanjskih razmerjih, ki je urejal stanovanjsko pravico. Sodna praksa je dovoljevala revizijo v sporih o stanovanjski pravici tudi v pravdnih postopkih, ne glede na vrednost spornega predmeta, ker stanovanjske pravice ni štela za premoženjsko pravico. Stanovanjski zakon pa stanovanjske pravice ne pozna, ampak ureja najemna razmerja. To so premoženjska razmerja, na katera se izjema iz 111. čl. ZNP ne nanaša in revizija v tej zadevi zato ni dovoljena.

Na podlagi navedenega je revizijsko sodišče predlagateljičino revizijo zavrglo (392. čl. ZPP v zvezi s 34. in 37. čl. ZNP).