Administrative court dismissed invalidity claim but allowed appeal against labor inspector's order to pay severance.

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dne 13.2.1995 odpravi.

[JEDRO]

Kršitev pravice do odpravnine presežne delavke oz. neizpolnitev te denarne obveznosti ni urejena kot inšpekcijska stvar, zato inšpektor dela ni pristojen za urejanje denarnih terjatev posamezne delavke iz tega naslova.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Inšpektorata za delo, Enote Ljubljana z dne 6.12.1994, s katero je tožeči stranki naloženo, da mora delavki R.M. iz Ljubljane, P.T.13, takoj izplačati odpravnino v višini najmanj polovice njene povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela. O ureditvi mora podjetje pisno obvestiti inšpektorat najpozneje v 8 dneh od vročitve odločbe. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da ima imenovana delavka kot presežna delavka, ki ji je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, po določbi 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih pravico do odpravnine. Ker tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila, ji je inšpektor naložil izpolnitev te obveznosti. Ne gre za odločitev iz sodne pristojnosti, ki bi imela za posledico ničnost odločbe po 1. točki 1. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Inšpektor je namreč odločil v upravni stvari na podlagi 1. in 15. člena Zakona o inšpekciji dela (Ur.l.RS, št. 38/94).

Tožeča stranka v tožbi ponavlja ugovor ničnosti. Inšpektor je odločil o denarni terjatvi, torej o zadevi, ki po 2. točki 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih spada v pristojnost delovnega sodišča. Sicer pa se delovni spor že vodi pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani pod opr.št. ... . Predlaga, da sodišče obe odločbi izreče za nični. Ker pa je z izvršitvijo izpodbijane odločbe toženi stranki nastala škoda v višini izplačane odpravnine, naj sodišče toženi stranki tudi naloži plačilo izplačane odškodnine z obrestmi.

Tožena stranka je poslala spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena v naslednjem obsegu:

Tožeča stranka sicer nima prav, ko v tem upravnem sporu uveljavlja ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 267. člena ZUP. V zadevi gre za inšpekcijski ukrep, izdan v upravnem postopku, ki je bil uveden po uradni dolžnosti. Ker zakon o delovnih in socialnih sodiščih, na katerega se sklicuje tožeča stranka, takšnega postopka pa tudi takšnega ukrepa ne ureja kot stvar iz sodne pristojnosti, to pomeni, da ni možno izpodbijane odločbe izreči za nično, ker naj bi bila izdana v stvari iz sodne pristojnosti.

Pač pa je izpodbijana odločba nezakonita, in to iz razloga 1. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), torej zaradi nepravilne uporabe zakona. Oba upravna organa namreč kot pravno podlago za izrečeni ukrep naložitve izplačila odpravnine imenovani delavki navajata Zakon o inšpekciji dela, in to določbo 15. člena, tožena stranka pa tudi določbo 1. člena. Toda po mnenju sodišča v navedenih določbah ni podlage za izrečeni inšpekcijski ukrep. Prva določba je samo splošne narave in zgolj našteva področja, nad katerimi opravlja inšpekcijski nadzor inšpektor za delo. Po drugi je inšpektor sicer res pooblaščen, da zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov, vendar tudi ta zakonska določba ne vsebuje materialne podlage za odrejanje posameznih vrst inšpekcijskih ukrepov in tudi ne za izrečeni ukrep naložitve izplačila odpravnine. Kršitev pravice do odpravnine presežne delavke oz. neizpolnitev te denarne obveznosti torej ni urejena kot inšpekcijska stvar, zato inšpektor dela ni bil pristojen za urejanje denarnih terjatev posamezne delavke iz tega naslova. To terjatev prizadeta delavka lahko uveljavlja pri pristojnem delovnem sodišču.

Glede na navedeno je sodišče tožbi v navedenem obsegu ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, pri čemer je izhajalo iz predpostavke, da tožbeni predlog za ničnostni izrek, ki pa mu sodišče ni ugodilo, sam po sebi vključuje tudi predlog za odpravo izpodbijane odločbe. Ni pa sodišče moglo odločati o zahtevku tožeče stranke za povrnitev škode, ker v podatkih spisa za to ni zanesljive podlage (pogoj iz 4. odstavka 42. člena ZUS).

Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97).