Administrative court dismisses appeal for suspension of enforcement due to lack of proven irreparable harm.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Za odložitev izvršbe po 17. členu ZUS morata biti kumulativno izpolnjena zakonska pogoja in sicer, da bi se z izvršbo prizadelo težko popravljiva škoda in da odložitev ne nasprotuje javni koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Carinarnice Koper št. ... z dne 11.5.1994, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva, vložena po 17. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS), za odložitev izvršitve dokončne in izvršljive odločbe. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da so z odločbo št. ... z dne 15.7.1993 tožniku naknadno obračunane carina in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 97.312,00 SIT. Zoper dokončno odločbo je tožnik 18.3.1994 vložil tožbo v upravnem sporu, ni pa ponudil dokazov, da mu bo z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda, niti ni verjetno izkazal nastanka težko popravljive škode. Odložitev izvršbe bi nasprotovala tudi javnemu interesu.

Tožnik v tožbi navaja, da je proti dokončni odločbi, ki se izvršuje, sprožil upravni spor in kmalu pričakuje ugodno rešitev, saj je do spremembe dispozicije pri nakupu blaga v tujini prišlo zaradi napake tujega dobavitelja, ki je o tej spremembi obvestil tožnika. O tem je v spisu pri sodišču tudi uradno potrdilo. Zadeva bo gotovo končana v kratkem času in že to je razlog, da odložitev ne nasprotuje javni koristi. Prišel bi v velike finančne težave, če bi moral takoj poravnati obveznost v tej zadevi in v še nekaj istovetnih zadevah. Skupni znesek obveznosti je tako visok, da ga majhno podjetje ne bi preneslo in bi najbrž zaradi izvršbe prišlo v stečaj. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži, da pred ponovno odločitvijo preveri njegovo solventnost.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odložitev izvršbe na podlagi določbe 17. člena ZUS, po kateri organ, katerega akt se izvršuje, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta do dokončne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda.

Po navedeni zakonski določbi za odložitev izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta, morata biti kumulativno izpolnjena določena zakonska pogoja, in sicer, da bi se z izvršbo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi. Nevarnost težko popravljive škode je torej eden izmed zakonskih pogojev za odložitev izvršbe, dokazno breme zanj pa nosi tožnik. Če stranka že v predlogu za odložitev izvršbe, najkasneje pa v upravnem sporu, verjetno ne izkaže, da ji bo z izvršitvijo odločbe prizadejana težko popravljiva škoda, s predlogom za odložitev izvršbe ne more uspeti.

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da tožnik v postopku ni ponudil dokazov, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo. Zato je tudi pravilno njeno sklepanje, da tega pogoja tožnik ni izkazal, saj zgolj s pavšalno trditvijo, da bo zaradi izvršitve te odločbe, skupaj z drugimi enakimi obveznostmi, prišel v finančne težave in zaradi tega celo v stečaj, ne da bi to trditev podrobneje opredelil oziroma konkretiziral in predložil dokaze ali vsaj ponudil dokaze, ta pogoj ni izkazan. Glede na povedano je tako zmotno tožnikovo stališče, da bi tožena stranka morala preverjati njegovo solventnost.

Iz navedenih razlogov je tožba neutemeljena. Zato jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).