Administrative court dismisses customs decision due to reliance on evidence absent from official files.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court granted the plaintiff's request to revoke the second part of the Customs Administration's decision regarding late interest payments. The plaintiff argued that the decision was flawed because it relied on a return receipt proving late payment, which was not included in the official administrative files. The court agreed, ruling that an administrative organ cannot legally base its decision on evidence not present in the case record, thereby invalidating the specific finding of late payment.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnih sporih, 39. člen (2. odstavek); Ustaven zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine, 4. člen (1. odstavek); Zakon o upravnem sporu, 94. člen (1. odstavek): An administrative decision is illegal if the organ relies on evidence regarding a legally significant circumstance that is not included in the official administrative files.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožbi se ugodi in se odločba Carinske uprave Republike Slovenije, Ljubljana, št. ... z dne 2.2.1995 v izreku pod točko 2. odpravi.
[JEDRO]
Nezakonita je upravna odločba, če se v njej organ glede pravno pomembne okoliščine sklicuje na dokaz, ki ga v upravnih spisih ni.
[OBRAZLOŽITEV]
S točko 1. izreka izpodbijane odločbe je tožena stranka odpravila odločbo Carinarnice Dravpgrad št. ... z dne 5.7.1994 in s točko 2. odločila, da je tožnik zaradi zamude pri plačilu carine in drugih uvoznih dajatev dolžan za blago, ocarinjeno po uvoznih carinskih deklaracijah in računih, navedenih v obračunu reklamacije obresti z dne 30.9.1994, ki je sestavni del te odločbe, plačati zamudne obresti v višini 2.806,00 SIT v osmih dneh od dokončnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka med drugim navaja, da je v obračun reklamacije zajela le tiste račune, ki so pokriti po zbirni fakturi. Ugotovila je, da obveznosti v tem delu niso poravnane pravočasno. Iz povratnice je razvidno, da je tožnik fakturo prevzel 30.5.1994, valuta je tako bila 7.6.1994, ker pa jo je plačal 8.6.1994, je s plačilom zamudil za en dan. Zato so mu v skladu z Zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, obračunane obresti za 42 nepravočasno plačanih računov.
Tožnik s tožbo izpodbija odločbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Res je, da je podpisal, da je zbirni račun prejel 30.5.1994, vendar je ta datum zmotno vpisan. Navedenega računa ni mogel prejeti dne 30.5.1994, saj je bil tega dne šele izpisan. Ker ga je tožnik prejel po pošti, ga je lahko dejansko prejel šele 31.5.1994, saj pošta najmanj en dan potuje do naslovnika. Tožnik si je pridobil tudi izjavo pošte Koper, iz katere izhaja, da je pošiljka z računom prispela v Koper šele 31.5.1994 (dokaz je priložen tožbi). Ker je torej tožnik zbirni račun prejel šele 31.5.1994, ga je pravočasno poravnal, zato sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zadevo rešila na podlagi listin, s katerimi je tedaj razpolagala. Iz povratnice, s katero je tožnik prevzel zbirni račun, je razvidno, da je tožnik ta račun s podpisom prevzel 30.5.1994, prav tako je ta datum vpisala tudi pošta Koper, kar v tožbi priznava tudi sam tožnik. Vsebina pritožbe ni bila takšna, da bi kazala na drug datum prevzema spornega računa. V pritožbenem postopku ni imela razloga, da bi podvomila v datumski pečat tožnika in navedene pošte.
Tožba je utemeljena.
Navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik prevzel fakturo z dne 30.5.1994, kar bi pomenilo, da obveznosti tožnik ni pravočasno poravnal, sodišče ni moglo preveriti, saj spisom ni priložena povratnica, na katero se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka pa tudi ni ocenila dokazov, ki jih je predložil tožnik, ko je v pritožbi trdil, da je pravočasno poravnal obveznosti. Zato sodišče iz navedenih razlogov pravno pomembne okoliščine ni moglo preveriti in je odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.
Čeprav je tožnik v tožbi zahteval odpravo izpodbijane odločbe, je sodišče odpravilo le 2. točko izreka te odločbe, ker se po vsebini tožba nanaša le na navedeno točko. Sodišče je 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).