Administrative court dismisses appeal for merely repeating prior procedural objections without new evidence. The court ruled that the plaintiff failed to prove the service date was incorrect. The decision establishes that administrative courts cannot retry already verified procedural facts. The judgment clarifies that Article 40 of the Administrative Disputes Act bars such repetitive claims. The court emphasized the need for concrete circumstances to challenge established service dates. This case reinforces the principle of procedural finality in administrative litigation. The ruling prevents endless litigation over previously adjudicated procedural issues. The court found the plaintiff's arguments insufficient to overturn the dismissal. The decision upholds the lower court's finding on the service date. The judgment confirms that mere repetition of prior claims is inadmissible.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's administrative lawsuit against the second-instance decision rejecting her appeal as untimely. The plaintiff argued that the tax decision was served on March 23, 1994, rather than March 16, 1994, as established in the first-instance proceedings. The court rejected this claim because the plaintiff merely repeated the same argument without providing new evidence or specific circumstances proving the service date was incorrect. The court held that under Article 40 of the Administrative Disputes Act, an administrative dispute cannot succeed solely by repeating facts already verified in the administrative procedure.
Legislator headnote
AI generatedArticle 40 of the Administrative Disputes Act; Article 230 of the Administrative Procedure Act: In an administrative dispute, a claim cannot succeed merely by repeating an administrative procedure objection regarding the service date without alleging specific circumstances indicating improper service.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
V upravnem sporu ni mogoče uspeti zgolj s ponavljanjem v upravnem postopku že preverjene pritožbene navedbe glede dneva vročitve odločbe brez navedbe kakšne konkretne okoliščine, ki bi kazala na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena (40. člen ZUS).
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave ... št... z dne 14.04.1994, s katero je bila kot prepozna zavržena njena pritožba proti odločbi o odmeri davka od dobička iz kapitala. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bila pritožnici odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala št... z dne 06.07.1994 (prav z dne 06.07.1993) vročena dne 16.03.1994, pritožbo pa je vložila dne 07.04.1994. Ker je zamudila 15-dnevni pritožbeni rok, je prvostopni organ njeno pritožbo v skladu z 234. členom ZUP zavrgel kot prepozno vloženo. V pritožbenem postopku je bilo pri O. v K. preverjeno, kdaj je bila odločba, ki jo je prevzel njegov pooblaščenec, vročena pritožnici. Iz posredovane fotokopije pregleda vročitve priporočenih pošiljk je razvidno, da je pritožnica prejela navedeno pošiljko 16.03.1994 in prejem tudi lastnoročno podpisala. Na tej podlagi zavrača pritožbeni ugovor, da je bila odločba prve stopnje vročena tožnici 23.3.1994.
V tožbi tožnica ponavlja pritožbeno navedbo, da je dne 23.03.1994 prejela odločbo z dne 06.07.1993, da je po poblaščencu vložila telegramsko pritožbo dne 07.04.1994 in jo dopolnila dne 09.04.1994. Vse je bilo opravljeno pravočasno in ne držijo navedbe tožene stranke, da je bila tožnici odločba vročena dne 16.03.1994. Zato vlaga tožnica tožbo s predlogom, da se uradno preveri dan vročitve in izpodbijana odločba odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga sodišču, da tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Na podlagi proučitve izpodbijane odločbe in podatkov poslanih upravnih spisov ter tožbenih ugovorov v smislu 40. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS) sodišče meni, da je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi o zavrženju njene pritožbe kot prepozne proti navedeni odločbi o odmeri davka od dobička iz kapitala z dne 06.07.1993. Iz podatkov poslanih upravnih spisov izhaja, da je v zvezi s pritožbo že organ prve stopnje v pritožbenem postopku pri O. v K. preveril, kdaj je bila odločba o odmeri davka od dobička iz kapitala, ki jo je prevzel njegov pooblaščenec, vročena tožnici ter da je iz pregleda vročitve priporočenih pošiljk razvidno, da je tožnica prejela navedeno pošiljko dne 16.03.1994 in prejem tudi lastnoročno podpisala. Ker v tožbi tožnica samo ponavlja pritožbeno navedbo in niti ne navaja kakšne okoliščine, ki bi kazale na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena 16.3.1994, ampak šele 23.3.1994, s takim ugovorom ne more uspeti v tem upravnem sporu. Kot pravilno navaja že tožena stranka, se po določbi 1. odstavka 230. člena ZUP pritožba vloži v roku petnajstih dni, zato je pravilna tudi njena ugotovitev, da je proti odločbi, vročeni dne 16.03.1994, pritožba z dne 07.04.1994 prepozno vložena.
Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-I in 45/I/94).