Administrative court dismisses appeal for land denationalization renewal due to lack of valid legal grounds.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Nova dejstva, navajana v obnovi postopka, ki niso sestavni del prejšnjega dejanskega stanja (se ne nanašajo na akt podržavljenja zahtevanih zemljišč o denacionalizaciji, ampak na razpolaganje s temi zemljišči v času po podržavljenju), ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, ugotovljenega v prejšnjem postopku in sicer, da so zemljišča prešla v državno last na podlagi pravnega posla.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 7.8.1992, ker tožnica ni verjetno izkazala obnovitvenega razloga. Tožena stranka navaja, da nova dejstva, ki bi mogla pripeljati do ugotovitve, da je podana pravna podlaga za uveljavljanje denacionalizacije po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), bi se morala nanašati na akt podržavljenja zahtevanih zemljišč. Dejstva, ki jih je tožnica navedla v svojem predlogu, se ne nanašajo na akt podržavljenja zahtevanih zemljišč, ampak na razpolaganje s temi zemljišči v času po njihovem podržavljenju, kar pomeni, da niso sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Ta dejstva ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, ugotovljenega v prejšnjem postopku, da sta zemljišči prešli v državno last na podlagi pravnega posla. Zato dejstva, ki so navedena v predlogu za obnovo postopka, tudi če bi bila dokazana, v prejšnjem postopku ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, torej niso nova dejstva v smislu prve točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in zato ne predstavljajo obnovitvenega razloga.

Tožnica s tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče prejelo 21.3.1995 in dopolnitvami tožbe z dne 7.3.1996, 23.5.1996, 22.11.1996 in 24.12.1996 izpodbija sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, s katerim je zavrgel njen predlog za obnovo postopka. Iz tožb smiselno izhaja, da je upravni organ s sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih stavbnih zemljišč parc. št... in ..., čeprav je bila po mnenju tožnice vloga pravilno vložena. Tožnica zahteva, da sodišče odloči na podlagi 4. člena ZDen, ker je bilo zemljišče podržavljeno s sklepom davčnega organa brez pravnega naslova. Meni še, da je pravica denacionalizacijskih upravičencev varovana s 33. členom ustave. Zahteva, da se ji zemljišče vrne oziroma da se ji odproda nazaj po takratni ceni.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve, vztraja pri izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je to zadevo zaradi nejasnih tožb, pomotoma vodilo pod dvema opravilnima številkama in sicer U 387/95 in U 1878/96. Po ugotovitvi, da tožba, ki jo je vodilo pod št. U 1878/96 pomeni vsebinsko le dopolnitev tožbe, ki jo vodi pod U 387/95, jo je kot tako v tem sporu tudi obravnavalo (kot dopolnitev tožbe).

V obnovi postopka je lahko predmet odločanja samo zahtevek, zaradi katerega je bil začet prejšnji postopek, ki se je končal z dokončno odločbo. Novo dejstvo kot razlog za obnovo postopka iz 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP, je lahko samo tisto dejstvo, ki v prejšnjem postopku ni bilo znano (je naknadno odkrito) in ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da bi se morala nova dejstva, ki bi mogla pripeljati do ugotovitve, da je podana pravna podlaga za uveljavljanje denacionalizacije po določbi 4. člena ZDen, na katero se sklicuje tožnica, nanašati na akt podržavljenja zahtevanih zemljišč. Kot navaja tožena stranka, to pa potrjujejo tudi podatki v spisih (predlog za obnovo postopka), dejstva, ki jih navaja tožnica v predlogu, se ne nanašajo na akt podržavljenja zahtevanih zemljišč, ampak na razpolaganje s temi zemljišči v času po podržavljenju, kar pomeni, da niso sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da ta dejstva ne morejo spremeniti odločilnega dejstva, ugotovljenega v prejšnjem postopku in sicer da sta zemljišči prešli v državno last na podlagi pravnega posla (kupna pogodba z dne 23.6.1969). Tudi če bi navedena dejstva bila dokazana v prejšnjem postopku ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. V skladu z navedenim sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi očitno obnovitveni razlog ni verjetno izkazan. Zato je odločitev tožene stranke, ki je predlog za obnovo postopka s sklepom zavrgla, utemeljena in zakonita. Pravica denacionalizacijskih upravičencev je res varovano s 33. členom ustave, kot trdi tožnica, vendar le v primeru, če so podani zakonski pogoji za denacionalizacijo.

Ker je glede na navedeno tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).