Administrative court dismisses appeal for permitted works due to lack of land ownership proof.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zahteva za dovolitev priglašenih del je utemeljeno zavrnjena, če stranka ne izkaže razpolaganja z zemljiščem, na katerega se priglasitev nanaša.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 7.3.1994, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za dovolitev priglašenih del - postavitev montažnega šotora na parceli št. 880/4, ker tožeča stranka ni izkazala, da razpolaga z nevedenim zemljiščem. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 1. odstavka 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN, Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 in Ur. l. RS, št. 26/90, 18/93, 47/93) in navaja, da ker iz podatkov spisa izhaja, da tožeča stranka ne razpolaga s parcelo št. 880/4, na katero se nanaša zahteva za dovolitev priglašenih del in tudi ne razpolaga s parcelo št. 880/1, na katero tožeča stranka tudi posega, je bila zahteva utemeljeno zavrnjena. Iz podatkov spisa in sicer iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska namreč izhaja, da je parcela št. 880/4 v solastnini Obrtnega podjetja (do 68/100) in pokojnega J.Z., ki je navedeno parcelo dobil nazaj na podlagi denacionalizacije in ki je tudi lastnik parcele št. 880/1. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je Športna zveza (ŠZ) od Obrtnega podjetja kupila parcelo št. 880/4, o tem, da bi ŠZ dala soglasje za priglašena dela, pa predstavnik ŠZ ni seznanjen, kar izhaja iz njegove izjave, dane na zapisnik dne 21.2.1994.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da je Športna zveza, katere članica je, na podlagi pogodbe z Obrtnim podjetjem pridobila pravico uporabe na parceli št. 880/3 v celoti in na parceli št. 880/4 do deleža 68/100. Res je sicer za navedena zemljišča vložena zahteva za denacionalizacijo v korist pok. J.Z., kateri je bilo z odločbo ugodeno, vendar zadeva še ni pravnomočno rešena. Ko je bil sporni šotor postavljen in vložena zahteva za dovolitev postavitve le tega, pa je bilo predmetno zemljišče družbena lastnina in je na tem zemljišču imelo pravico uporabe Obrtno podjetje. Tožeča stranka meni, da bi bilo v obravnavanem primeru treba v postopku ugotoviti, kje potekajo parcelne meje in kje dejansko stoji sporni šotor in v primeru, da šotor stoji na parcelah 880/3 in 880/4, glede na sedanje lastništvo in pravico uporabe in ker gre za začasni objekt, ni ovir za dovolitev priglašenih del.

Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da je bila zahteva tožeče stranke za dovolitev priglašenih del na parceli št. 880/4 utemeljeno zavrnjena, ker tožeča stranka v postopku ni izkazala, da je upravičena razpolagati z navedeno parcelo, na katero se priglasitev nanaša. Tožena stranka se utemeljno sklicuje na določbo 1. odstavka 62. člena ZUN, po kateri mora priglasitev med drugim vsebovati tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem. Da takega dokazila tožeča stranka kljub pozivu upravnega organa ni predložila, izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, zato sodišče ne dvomi, da je zaključek tožene stranke pravilen. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih in sicer iz listin, ki jih je predložila in na katere se sklicuje tožeča stranka, namreč ne izhaja, da bi na zemljišču, na katerega se priglasitev nanaša, tožeča stranka imela kakšne stvarne pravice. Tožeča stranka v tožbi sama navaja, da je parcela št. 880/4 z odločbo o denacionalizaciji vrnjena v last denacionalizacijskemu upravičencu, pred izdajo te odločbe pa sta imela pravico uporabe na spornem zemljišču Športna zveza in Obrtno podjetje. Tožeča stranka se zato moti, ko meni, da bi moral prvostopni upravni organ ugoditi njeni zahtevi za dovolitev priglašenih del na parceli št. 880/4, na katero se zahteva nanaša.

Glede na navedeno je sodišče moralo tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).