Customs authority correctly assessed duties under Art. 50 CZ when goods were not exported within the statutory time and value limits.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če carinski zavezanec blaga, za katero se je po 50. čl. CZ obvezal, da ga bo v roku 1 leta in v vrednosti, ki bo najmanj 50% večja od uvožene, izvozil, tega ne izvozi, carinski organ na podlagi ugotovitve, da blago v roku in vrednosti ni bilo izvoženo, po uradni dolžnosti obračuna carino in druge carinske dajatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbe carinarnice z dne 30.6.1994, s katerimi je tožnika zavezala za plačilo carine in ostalih carinskih dajatev za blago, ki ga je tožnik uvozil z uvoznimi carinskimi deklaracijami in sicer brez plačila carine in posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve, ker je uveljavljal 50. člen Carinskega zakona (CZ). Dne 4.11.1993 je carinarnica poslala tožniku poročilo o realiziranem uvozu blaga na podlagi 50. člena CZ in ga pozvala, da uskladi svojo evidenco s poslanimi izpiski carinskih organov. Ker tožnik na poziv ni odgovoril, je prvostopni organ štel podatke v poročilu za popolne in izdal navedene odločbe. Tožena stranka je v pritožbenem postopku ocenila izvozne carinske deklaracije, ki jih je tožnik v pritožbi priložil kot dokaz o izvozu blaga, za katerega se je v skladu s 50. členom CZ obvezal po že navedenih uvoznih carinskih deklaracijah. Navedenim dokazom tožena stranka ni priznala dokazne vrednosti, ker v njih tožnik ni izpolnil rubrike 18, ki razbremenjuje uvoz po 50.

členu CZ in v deklaracije tudi ni vpisal klavzule v smislu Navodila za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 59. členu CZ. Tožnik se tudi ni poslužil določbe 270. a člena CZ (sprememba podatkov v deklaraciji), kolikor uvoz ni bil razbremenjen le zaradi nepopolne dokumentacije.

Tožnik v upravnem sporu s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja, da mu je carinski upravni organ naložil plačilo carinskih dajatev zaradi storjenih carinskih prekrškov. Osnova za plačilo carine bi lahko bila le pravnomočna ugotovitev, da je bil storjen carinski prekršek. O pritožbi zoper ugotovljene carinske prekrške pa ne odloča Carinska uprava Republike Slovenije ampak Republiški senat za prekrške. V pritožbenem postopku bi morala tožena stranka upoštevati tudi roke zastaranja (uvoz je bil opravljen že leta 1992). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Določba 2. odstavka 50. člena CZ določa, da če blago ni izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz 1. odstavka tega člena, se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožnik v zmoti, ko trdi, da bi lahko bila osnova za plačilo carine le pravnomočna odločba o storjenem carinskem prekršku. Carinski upravni organ uvede po uradni dolžnosti postopek za obračun carine, če blago, uvoženo po 50. členu CZ ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz 1. odstavka tega člena, torej če se ne izvozi najkasneje v roku 1 leta od dneva, ko je šlo čez carinsko črto in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Ker tožnik v tožbi ne zatrjuje, pa tudi iz spisnih podatkov ni razvidno, da je blago, za katero se je z UCD zavezal, da ga bo v navedenem roku in vrednosti izvozil, tudi dejansko res izvozil, je carinski organ ravnal pravilno in v skladu z CZ, ko mu je za uvoženo blago po 50. členu CZ obračunal carinske dajatve. Pravno neutemeljen je tudi tožbeni očitek, povezan z zastaranjem. Po določbi 56. člena CZ pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine, pri čemer zastaralni rok pretrga tudi vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. V tem primeru je rok za izvoz potekel leta 1993, kar pomeni, da je bilo o stvari odločeno v zakonskem roku petih let (30.6.1994).

Ker je v skladu z navedenim sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je tako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).