Administrative court dismisses appeal for suspension of tax enforcement due to lack of proof of irreparable harm.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Stranka v postopku za odložitev izvršbe po 17. členu ZUS ne more uspeti, če k zahtevi ne predloži tudi dokaza, da ji bo z izvršitvijo odločbe prizadejana težko popravljiva škoda.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero mu je bil zavrnjen zahtevek za odložitev izvršbe dokončne in izvršljive odločbe z dne 20.7.1993, ker bi odložitev nasprotovala javni koristi. Tožena stranka navaja, da tožnik ni verjetno izkazal težko popravljive škode oziroma ni navedel določenih podatkov in tudi ni ponudil dokazov o škodi, ki bi jo eventualno utrpel. Pri carini gre za plačilo dajatev, ki imajo podlago v zakonu. Omenjena sredstva pomenijo prihodek za proračun, iz katerega se financira javna poraba države, zato bi bil odlog plačila carine v škodo javni koristi.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo in navaja, da je v zaključni fazi svoje investicije, izgradnje poslovno - trgovskega centra. Za izgradnjo omenjenega projekta je imel najete kredite, ki so bili zavarovani z zastavno pravico na nepremičnini. Delno je kredite že vrnil in dosegel že tudi delni izbris zastavne pravice. Trenutno vsa sredstva namenja vračilu kreditov. Izvršba navedene odločbe, ki je le ena izmed carinskih odločb, bi pomenila za tožnika nepopravljivo škodo in oteževanje njegovega poslovanja. Predlaga, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo in o stvari samo odloči oziroma podrejeno, da zadevo vrne v nov postopek ter odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Določba 17. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), na podlagi katere je tožnik zahteval odložitev izvršitve odločbe o carini do dokončne sodne odločbe določa, da organ odloži izvršbo, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odločitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda. Zahtevi za odložitev izvršbe je treba priložiti dokaz, da je tožba vložena.

Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je stranka, ki zahteva odložitev izvršbe dolžna že v predlogu za odložitev izvršbe upravnega akta verjetno izkazati, da ji bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, podatki spisov pa to tudi potrjujejo, da v tem primeru tožnik ni verjetno izkazal, da mu bo izvršba prizadela težko popravljivo škodo oziroma, da ni navedel podatkov in tudi ni ponudil dokazov o škodi, ki bi jo morebiti utrpel. S pavšalno trditvijo o zaključni fazi svoje investicije, za katero je imel najete kredite, ki so bili zavarovani z zastavno pravico na nepremičnini, in da vsa sredstva namenja vračilu kreditov, ne da bi za to svojo trditev ponudil tudi konkretne dokaze, oziroma ne da bi konkretiziral težko popravljivo škodo, ki mu bo z izvršbo nastala, tožnik v tem postopku ni mogel uspeti. Upravni organ je zato po presoji sodišča odločil pravilno in v skladu z zakonom.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo neutemeljeno tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS).