Administrative court dismisses tax appeal, ruling review checks if new facts would change the prior tax assessment decision.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V postopku o uvedbi obnove postopka se ne presoja, ali v resnici obstajajo okoliščine, ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu o previsoko prikazanih stroških poslovanja in nenapovedanem prihodku, ampak gre samo za presojo, ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v postopku odmere davka, lahko pripeljale do drugačne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Izpostava republiške uprave za javne prihodke je s sklepom z dne 27.2.1995 po uradni dolžnosti uvedla obnovo postopka, končanega z njeno odločbo z dne 13.6.1994, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je ob inšpekcijskem pregledu tožnikovega poslovanja 16.1.1995 bilo ugotovljeno, da je tožnik neupravičeno knjižil stroške v višini 5,825.785,00 SIT, prihodek v višini 1,262.564,00 SIT pa ni bil napovedan. Vse navedeno pri odmeri davka ni bilo upoštevano, kar je razlog za obnovo postopka.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo. V obrazložitvi odločbe navaja, da je po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka (4.8.1994) organ prve stopnje bil seznanjen z novimi dejstvi, ki v prejšnjem postopku niso bila upoštevana. Ker bi vsa ta dejstva mogla pripeljati do drugačne odločbe, je to razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik v tožbi navaja, da je bil davek plačan. Tožena stranka zanemarja dejstvo, da je napačna odmera davka posledica napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Poslovne knjige je tožniku vodil L.P., ki je delo opravljal malomarno in tožnika zavajal v zmoto, kar je imelo za posledico "tudi take ugotovitve, kot jih navaja tožena stranka." Vendar je nepravilna ugotovitev "glede vozovnic, saj je tožnik potovanje opravil". Kot laična oseba tožnik ni mogel vedeti, da je nepravilen obračun potnih stroškov za 7 delavcev v letu 1994. Tožnika tudi ne morejo bremeniti ugotovitve v zvezi z blagom, ki je vgrajeno v "elektro-trgovino". Zmotno je obračunan davek na prejeti predujem, saj faktura še ni bila izdana, prometni davek pa bi moral obračunati, ko bi delo končal. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka, končanega z odločbo organa prve stopnje z dne 13.6.1994, s katero je bil tožniku odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1993, iz razloga 1. točke 249. člena ZUP. Kot novo dejstvo sta oba organa štela ugotovitve inšpektorja, sprejete na podlagi opravljenega inšpekcijskega pregleda tožnikovega poslovanja 16.1.1995, o neupravičenih knjiženjih stroškov poslovanja in premalo napovedanem prihodku za leto 1993. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je inšpekcijski pregled bil opravljen po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka in konkretno tudi ne izpodbija vseh ugotovitev o neupravičeno knjiženih stroških poslovanja in premalo napovedanem prihodku.

Nasprotno sam navaja, da je računovodja malomarno vodil poslovne knjige, kar je imelo za posledico "tudi take ugotovitve, kot jih navaja tožena stranka." Zato pavšalni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov v sklep, da ugotovitve inšpektorja v zvezi s tožnikovim poslovanjem v letu 1993 oziroma prikazanimi stroški poslovanja in prihodki predstavljajo novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP, ki je bilo sprejeto na podlagi pregledanih poslovnih knjig in listin. V tem postopku pa se ne presoja, ali v resnici obstajajo okoliščine, ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu, ampak gre samo za presojo ali bi te okoliščine, če bi bile znane in uporabljene v prejšnjem postopku odmere davka, lahko pripeljale do drugačne odločbe.

Okoliščine, ki kažejo na previsoko prikazane stroške poslovanja in nenapovedan prihodek, pa so tudi po presoji sodišča takšne, ki bi lahko pripeljale do drugačne odmere davka, če bi bile znane in upoštevane v prejšnjem postopku. V obnovljenem postopku, ko bo organ ponovno odločal o odmeri davka iz dejavnosti za leto 1993, pa bo tožnik imel možnost, da dokaže nepravilnost navedenih inšpekcijskih ugotovitev.

Izpodbijana odločba je torej pravilna in v skladu z določbo 1. točke 249. člena v zvezi s 1. odstavkom 257. člena ZUP. Neutemeljeno tožbo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.