Supreme Court dismisses appeal in traffic accident case, upholding rejection of fear damages due to lack of evidence.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ob ugotovljenih poškodbah tožnikov in bolečinami v zvezi z njimi, je bila odškodnina za telesne bolečine priznana v primernih zneskih.

Pri presoji pravilnosti zavrnitve zahtevkov tožnikov za prestani strah je treba upoštevati, da tožeča stranka v teku postopka na prvi stopnji ni navajala trditvenega gradiva, iz katerega bi izhajala utemeljenost zahtevkov. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so tožniki utrpeli ob sami nezgodi kratkotrajen strah, oziroma tega mld. tožnica pri starosti dveh let in pol niti ni občutila. Sekundaren strah prve tožnice za izid njenega zdravljenja ni bil upravičen, za sekundaren strah otrok pa tudi ni bilo podlage. Revizijsko sodišče ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin proti odločitvi sodišč prve in druge stopnje glede zavrnitve zahtevkov za strah nima pomislekov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožnikom odškodnino za škodo, ki jim je nastala v prometni nezgodi , in sicer zneske 75.000,00 SIT, znesek 50.000,00 SIT in znesek 30.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.1992 dalje do plačila ter da jim povrne pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje spremenilo le izrek o pravdnih stroških tako, da je naložilo toženi stranki povračilo zneska 64.555,00 SIT s prip., v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja ravizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da prisodi tožeči stranki še nadaljnjo zahtevano odškodnino skupaj z vsemi pravdnimi stroški. V obrazložitvi revizije navaja, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava morala biti tožnikom prisojena celotna zahtevana odškodnina za telesne bolečine in strah. Pri odločanju o zahtevkih tožnikov za strah bi bilo treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, ko je bila prva tožnica poškodovana hkrati s svojima otrokoma in je utrpela poleg primarnega tudi intenziven sekundarni strah, dokler ni bilo ugotovljeno, da poškodbe otrok niso življenjsko nevarne. Prvi tožnici pripada tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v času bolniškega staleža in tudi še pozneje. Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o pravdnih stroških.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, izhaja, da je utrpela prva tožnica udarec v desni kolk, desno koleno in levo golen in da je zdravljenje trajalo 18 dni. Ob upoštevanju ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisojena odškodnina za telesne bolečine ustreza pogojem iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Isto velja tudi za prisojena zneska za telesne bolečine mladoletnih tožnikov. Tožnik je ob nezgodi dobil udarec v desni komolec, udarec v desni kolk, udarec v glavo in udarec v nos s krvavitvijo iz desne nosnice. Mld. tožnica pa je utrpela udarnino glave, ki ni terjala zdravljenja. Mati je oba otroka peljala k zdravniku en dan po poškodbi. Poškodbe otrok in bolečine v zvezi z njimi niso bile take narave, da bi bila prisojena zneska prenizka. Pri presoji pravilnosti zavrnitve zahtevkov tožnikov za prestani strah je treba upoštevati, da tožeča stranka v teku postopka na prvi stopnji ni navajala trditvenega gradiva, iz katerega bi izhajala utemeljenost zahtevkov. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so tožniki utrpeli ob sami nezgodi kratkotrajen strah, oziroma tega mld. tožnica pri starosti dveh let in pol niti ni občutila. Sekundaren strah prve tožnice za izid njenega zdravljenja ni bil upravičen, za sekundaren strah otrok pa tudi ni bilo podlage. Revizijsko sodišče ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin proti odločitvi sodišč prve in druge stopnje glede zavrnitve zahtevkov za strah nima pomislekov. Sodišči sta pravilno zavrnili tudi zahtevek prve tožnice za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj tožničine življenjske aktivnosti niso trajno zmanjšane, vse nevšečnosti v času zdravljenja pa so upoštevane pri odškodninski postavki za telesne bolečine.

Z revizijskimi navedbami glede pravdnih stroškov se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker je odločitev o stroških sklep, ki pa ni take narave, da bi bila proti njemu po 400.čl. ZPP dovoljena revizija.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).