Court dismisses claim that exile injury alone qualifies a person as a civilian war victim. Dismissed. The court held that injury from exile work is not a war event. The court ruled that injury from exile work is not a war event. The court ruled that injury from exile work is not a war event.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zgolj zato, ker je tožnik utrpel poškodbo v izgnanstvu, ga po določbi 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne ni mogoče šteti za civilno žrtev vojne in mu priznati statusa civilnega invalida vojne, če okvara organizma ni posledica vojnega dogodka, ker izgnanstvo samo po sebi ni vojni dogodek.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je ob reviziji odpravila odločbo Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo občine z dne 8.7.1994, s katero je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne od 1.6.1994 dalje in odločila, da se tožniku ne prizna statusa civilnega invalida vojne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je z navedeno prvostopno odločbo kršena določba 1. odstavka 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne. Tožena stranka meni, da okvara sluha, ki jo je tožnik utrpel v izgnanstvu v Nemčiji, ko si je pri delu na veleposestvu, in sicer pri podiranju dreves, poškodoval levo uho, ni nastala kot posledica konkretnega vojnega dogodka, zaradi česar tožniku ni mogoče priznati statusa civilnega invalida vojne kot civilni žrtvi vojne. Po navedeni zakonski določbi je namreč status civilne žrtve vojne mogoče priznati le tisti nevojaški osebi, ki je utrpela telesno okvaro v času vojne kot časovnem okviru, in to zaradi vojnega dogodka, pri čemer je kot vojni dogodek šteti konkretno časovno in krajevno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni (streljanje, bombardiranje, požiganje itd.).

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila zakon o civilnih invalidih vojne, zaradi česar je odločba nezakonita. Bil je namreč med vojno izgnan, kar nedvomno predstavlja nasilno dejanje okupatorja, kot sestavni del njegove vojne doktrine. Nasilja, kot vojnega dogodka, pa ne predstavlja le izgon, ampak tudi prisilno delo. Tisti, ki so bili temu izpostavljeni, so nedvomno civilne žrtve vojne. Zato meni, da ni nobenega razloga, da tistim, ki so bili zaradi vojnega nasilja, torej v situaciji, ki že sama po sebi pomeni vojni dogodek, poškodovani, ne bi bil priznan status civilnega invalida vojne. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnikova okvara sluha posledica vojnega dogodka ali ne, kar je bistveno za odločitev o stvari. Po določbi 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne (ZCI, Ur.l.RS, št.56/92), na katero se tožena stranka utemeljeno sklicuje, bi bilo namreč tožniku mogoče priznati status civilnega invalida vojne in pravice iz navedenega zakona le, če bi bila pri tožniku okvara sluha posledica vojnega dogodka. Pojma vojnih dogodkov sicer navedeni zakon ne opredeljuje, vendar je glede na to, da zakon odkazuje na vzročno zvezo med vojnimi dogodki in okvaro organizma, za vojne dogodke tudi po presoji sodišča šteti le konkretno, krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni, kar je pravilno primeroma pojasnila tožniku že tožena stranka. Da bi šlo za tak dogodek pa iz dejanskega stanja, ki ga ugotavlja tožena stranka, ne izhaja. Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da je izgnanstvo nasilno dejanje okupatorja, vendar pa iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da se je poškodoval pri delu na kmetiji, da torej njegova okvara organizma ni posledica takšnega konkretnega dogodka, ki ga je šteti za vojni dogodek. Tudi po presoji sodišča tožnika ni mogoče šteti za civilno žrtev vojne v smislu določbe 2. člena ZCI zgolj zato, ker je poškodbo utrpel v izgnanstvu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94).