Appeal dismissed; cohabitation not intolerable as relations predated contract and disputes were foreseeable.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Omajanost razmerja ni tolikšna, da je postalo skupno življenje neznosno. Odnosi med strankama že pred sklenitvijo pogodbe niso bili vzorni, pogodbeni stranki pa bi morali že ob sklenitvi pogodbe računati s tem, da bo med njimi prihajalo do prepirov, zaradi katerih medsebojni odnosi ne bodo idealni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj sodišče razveže izročilno pogodbo, ki je bila sklenjena dne 27.3.1989 in naloži tožencema, da izstavita zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi se pri izročenih nepremičninah lahko v zemljiški knjigi vpisala lastninska pravica na ime tožnikov in sicer za vsakega do 1/2. Tožeči stranki je obenem naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 17.242 SIT.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da mora tožena stranka sama trpeti stroške pritožbenega odgovora.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Ocena, da sta za slabe odnose med strankama kriva tožnika, je zmotna. Zmoten je tudi zaključek, da medsebojni odnosi niso nevzdržni. Dokazni predlog za zaslišanje štirih prič, ki ga je tožeča stranka podala v pritožbi, je bil neutemeljeno zavrnjen. Če bi sodišče predlagane dokaze izvedlo bi se pokazalo, da so razmere res nevzdržne. Izpovedbam prič, ki sta jih predlagala toženca, je sodišče neutemeljeno poklonilo vero. Tudi pogodbenih obveznosti toženca nista izpolnjevala. Odnosi med strankama pa se še slabšajo. To dokazuje tudi dejstvo, da sta toženca pred dnevi tožniku skrila berglje in mu s tem povsem onemogočila gibanje. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje naj se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Tudi po mnenju revizijskega sodišča je odločitev nižjih sodišč, da pogoji za razvezo sklenjene pogodbe niso izpolnjeni, materialnopravno pravilna. Ob upoštevanju številnih dejanskih ugotovitev, ki so v razlogih odločb nižjih sodišč navedene in ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP), je materialnopravno pravilen zaključek, da omajanost razmerja ni tolikšna, da je postalo skupno življenje neznosno. Ob številnih ugotovitvah nižjih sodišč, ki prikazujejo razmere med pravdnima strankama, revizijsko sodišče opozarja le na ugotovitev sodišča druge stopnje, da odnosi med strankama že pred sklenitvijo pogodbe z dne 27.3.1989 niso bili vzorni in da bi pogodbeni stranki že ob sklenitvi pogodbe morali računati s tem, da bo med njimi prihajalo do prepirov, zaradi katerih medsebojni odnosi ne bodo idealni.

Sicer pa tožeča stranka z revizijskimi trditvami izpodbija le dejanske ugotovitve nižjih sodišč in njuno dokazno oceno, saj nižjima sodiščema očita, da nista izvedli vseh predlaganih dokazov, da sta neupravičeno poklonili vero pričam, katerih zaslišanje sta predlagala toženca, da je napačen zaključek nižjih sodišč, da sta prav tožnika tista, ki iščeta toliko časa vzroke za prepir, dokler jih končno ne najdeta, ter da toženca pogodbenih obveznosti v resnici ne izpolnjujeta, čeprav so v sodbah ugotavlja, da jih. Ker izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene nižjih sodišč v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče na te revizijske trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP). Revizijska trditev, da sta toženca pred dnevi skrila berglje in mu s tem popolnoma onemogočila gibanje, pa predstavlja v revizijskem postopku nedovojeno uveljavljanje novot.

Ob upoštevanju ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev sta nižji sodišči določbo 2. odstavka 120. člena zakona o dedovanju pravilno uporabili. Ker tekom postopka tudi nista zagrešili bistvene kršitve ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).