Supreme Court partially allows appeal overturning second instance dismissal of eviction based on tenant status error.

Reviziji se delno ugodi. Sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in o zavrženju tožbe glede izselitve iz pritlične enostanovanjske hiše in izročitve posesti hiše tožeči stranki se razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo odločanje.

V ostalem se revizija zavrže.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Toženec ni imetnik stanovanjske pravice. Zato tožnik ni dolžan z njim skleniti najemne pogodbe. Zato ne pride v poštev določba 2. odst. 159. čl. stanovanjskega zakona, po kateri se uporablja zakon o stanovanjskih razmerjih do sklenitve najemne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec izseliti iz hiše in iz gospodarskega poslopja in obe zgradbi ter funkcionalno zemljišče, vpisano vl.št., izročiti tožeči stranki v last in posest. Naložilo mu je tudi plačilo pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da toženec sporne nepremičnine uporablja brez pravnega naslova. V postopku opr.št. N 72/86 pri Temeljnem sodišču v ..., enota v ..., je bil namreč zavrnjen njegov predlog, da se določi za imetnika pravice do uporabe stanovanja v hiši.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Tožbo na izselitev iz hiše je zavrglo, v ostalem delu pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o zavrženju tožbe je oprlo na drugi odstavek 82. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, ki ga je uporabilo na podlagi drugega odstavka 159. čl. stanovanjskega zakona. Ugotovilo je namreč, da tožniki niso sklenili s tožencem najemne pogodbe, zato je treba odločiti na podlagi predpisov zakona o stanovanjskih razmerjih. Po drugem odst. 82. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih pa lahko lastniki družinske hiše tožijo na izselitev tistega, za katerega menijo da nima pravice uporabljati stanovanja, v enem letu po smrti imetnika pravice do uporabe. Toženčeva mati, ki je bila imetnica pravice do uporabe stanovanja, je umrla leta 1985, tožba pa je bila vložena leta 1992 in je torej prepozna.

Proti temu sklepu vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo napačno odločeno na podlagi zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožniki namreč s tožencem niso dolžni skleniti najemne pogodbe. Sodišče druge stopnje pa je spregledalo sklep opr. št. N 72/86, s katerim je ugotovljeno, da toženec ni imetnik pravice do uporabe stanovanja v hiši tožeče stranke.

Toženec v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe tožeče stranke in opozarja, da revizija ni dovoljena, kolikor se nanaša na sklep o razveljavitvi in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor tožeča stranka z njo izpodbija drugostopno odločitev o razveljavitvi sodbe in zavrženju tožbe na izselitev iz hiše, v ostalem pa ni dovoljena.

Napačno je drugostopno stališče, da je v tej zadevi določba 2. odst. 159. čl. stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91) podlaga za uporabo zakona o stanovanjskih razmerjih. Ta zakon je nehal veljati z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona (1. odst. 159. čl.), to je 19.10.1991, vendar se po določbi 2. odst. 159. čl. še uporablja do sklenitve najemne pogodbe. Gre za izjemo, katere veljavnost se povezuje z določbo 1. odst. 147. čl. stanovanjskega zakona, po kateri lastniki sklenejo najemno pogodbo z imetniki stanovanjske pravice v 6 mesecih po uveljavitvi zakona. Za uporabo izjeme po 2. odst. 159. čl. stanovanjskega zakona je torej odločilno, ali so tožniki dolžni skleniti s tožencem najemno pogodbo, to pa je odvisno od toženčevega stanovanjskega statusa. Ker toženec nima položaja imetnika stanovanjske pravice, saj ni uspel s svojim predlogom na priznanje položaja imetnika pravice do uporabe stanovanja v zadevi opr. št. N 72/86 Temeljnega sodišča v Celju, enote v Velenju, tožniki z njim niso dolžni skleniti najemne pogodbe. Zato 2. odst. 159. čl. stanovanjskega zakona ne daje podlage za sklicevanje na določbe zakona o stanovanjskih razmerjih in drugostopna odločitev, ki je štela kot odločilno za pravočasnost tožbe določbo 2. odst. 82. čl. ZSR, ni pravilna. Zato se pri ponovnem odločanju o toženčevi pritožbi ne bo mogoče opreti na to določbo.

S sklepom, s katerim je drugostopno sodišče razveljavilo sodbo prve stopnje in vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, postopek ni bil pravnomočno končan. Zato ne gre za sklep, zoper katerega bi bila revizija dovoljena (1. odst. 400. čl. ZPP). V tem delu je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrglo (392. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.