Court dismisses customs claim that weekly declaration consent exempts carrier from timely delivery duty.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Soglasje za tedensko vlaganje deklaracij omogoča le kasnejše vlaganje le-teh, ne vpliva pa na dolžnost prevoznika, da v določenem roku prijavi blago namembni carinarnici.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice A z dne 26.10.1993, s katero je tožečo stranko zavezala k plačilu carinske evidence ter prometnega davka v znesku 107.439,00 SIT za blago po enotni carinski listini z dne 22.12.1992 Carinske izpostave B, ker blago v vrednosti 6.914,00 DEM ni bilo predano Carinski izpostavi Cona - Terminal... Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da navedeno blago ni bilo predano v roku, to je do 24.12.1992 kot je bilo določeno v navedeni enotni carinski listini. Ker pa je bila tožeča stranka vpisana v polje 50 te enotne carinske listine je upravni organ pravilno ugotovil carinskega zavezanca v smislu 24. člena carinskega zakona (CZ) ter mu obračunal obe dajatvi na podlagi 2. odstavka 249. člena CZ. Obveznost tožeče stranke za plačilo uvoznih davščin v primeru, ko prevoznik blaga ne preda namembni carinarnici izhaja prav iz vpisa glavnega zavezanca v polje 50 enotne carinske listine, kjer pa je v obravnavanem primeru vpisana tožeča stranka. Tožena stranka je zavrnila pritožbeno navedbo, da bi tožnik ne bil zavezanec, ker uvoznik razpolaga s soglasjem za tedensko vlaganje deklaracij, ker je soglasje za tedensko vlaganje deklaracij omogočilo uvozniku le kasnejše vlaganje uvozne carinske deklaracije, to je najpozneje drugi delovni dan v tednu za blago uvoženo v predhodnem tednu, prevoznik pa je bil kljub temu dolžan blago prijaviti v notranji carinarnici v roku, določenem v enotni carinski listini, v konkretnem primeru do 24.12.1992. Ker tega ni storil in ker je vpisan v polje 50 enotne carinske listine je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca in mu pravilno obračunala obe dajatvi.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ni mogla biti obveznik v obravnavanem primeru, ker sta se za tedensko carinjenje dogovarjala uvoznik in tožena stranka. Tožena stranka je dala pismeno soglasje, da se uvozne deklaracije vlagajo zadnji delovni dan v tednu za blago uvoženo v predhodnem tednu. Iz tega izhaja, da tožeča stranka ni sprejela obveznosti prijave in predaje blaga namembni carinarnici. Tožena stranka v letu 1994 ni izdajala več soglasij brez garancije tožeče stranke, ker je priznala dejstvo, da za prejšnji čas tožeča stranka nikakor ni mogla biti glavni zavezanec. Zato tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov in listin, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi z uporabo določb carinskega zakona v pravilno odločitev tožene stranke. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se je tožeča stranka z izpolnitvijo rubrike 50 (glavni zavezanec) enotne carinske listine zavezala, da bo plačala vse uvozne davščine, če blago ne bo predano namembni carinarnici. Ob ugotovitvi organa prve stopnje, da blago dejansko ni bilo predano, čemur tožeča stranka tudi ne ugovarja, je odločitev o naložitvi davčnih obveznosti tožeči stranki kot carinskemu zavezancu pravilna in v skladu s 24. členom CZ, ter tudi 2. odstavkom 249. člena CZ, po katerem se šteje, da je bilo blago pred carinjenjem dano v promet, ker ni bilo prijavljeno namembni carinarnici do določenega roka. Pravilno je stališče tožene stranke, da soglasje za tedensko vlaganje deklaracij omogoča le kasnejše vlaganje le-teh, ne vpliva pa na dolžnost prevoznika, da v določenem roku prijavi blago namembni carinarnici. Ta obveznost izhaja iz izpolnitve enotne carinske deklaracije in že navedene rubrike 50 in ne iz soglasja o tedenskem vlaganju le-teh. Ker je izpodbijana odločba pravilna, tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot carinski zakon smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).