Landlord's appeal dismissed; tenant fulfilled rent obligation by postal transfer despite ownership change. Tenant's appeal dismissed; landlord fulfilled rent obligation by postal transfer despite ownership change.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the landlord's appeal against the lower courts' decision to reject his claim for lease termination. The tenant had fulfilled her rent obligations by transferring funds via postal order to the landlord's father, who was the designated recipient under the original agreement. The court held that the landlord was properly notified of the ownership change and had implicitly accepted the continued payment method, making the lower courts' findings legally sound.
Legislator headnote
AI generatedZakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): A landlord's right to terminate a lease is not established if the tenant has fulfilled rent obligations by transferring funds to the original payee as agreed, even after a change in ownership, provided the landlord was aware of the change and accepted the payment method.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno tudi plačevanje stanarine in ostalih prispevkov po pošti. Tožena stranka je obveznosti za sporno obdobje tožeči stranki nakazala po pošti. S tem je svojo obveznost izpolnila.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj se toženi stranki odpove pravica uporabe na enosobnem stanovanju v pritličju hiše v Ljubljani, ... in se ji obenem naloži, da mora potem, ko ji bodo preskrbljeni najpotrebnejši prostori, stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 10.608 SIT.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v reviziji uveljavljala vse revizijske razloge. Tožena stranka stanarine za mesec oktober, november in december 1990, ter mesec januar 1991 še vse do danes ni poravnala. Zato so pogoji za odpoved stanovanjskega razmerja izpolnjeni. Dejstvo, da je bila med strankama višina mesečne najemnine sporna ni odločilno, saj tožena stranka za navedene mesece ni plačala ničesar. Obveznosti pa tožena stranka ni poravnala niti tekom pravdnega postopka. Toženec je vedel, da mora najemnino plačevati tožeči stranki. Kljub temu tožeča stranka denarja še vse do danes ni prejela. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka toženi stranki ni poslala opomina, pa je naravnost šokantna. Opomin je bil toženi stranki poslan, o čemer je bila sodišču predložena listinska dokumentacija, ki mora biti v spisu. O tem, da je bil opomin odposlan s priporočeno poštno pošiljko pa ima tožeča stranka potrdilo. Sicer pa po določbah ZSR ni nujno, da je opomin odposlan s priporočeno pošiljko. Zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik, ki je le solastnik stanovanja, za vložitev tožbe ni aktivno legitimiran, pa je materialnopravno napačen. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.
Revizija ni utemeljena.
Iz ugotovitev nižjih sodišč, ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bilo med toženo stranko in tožnikovim očetom dogovorjeno, da se mesečna stanarina plačuje ali tožnikovemu očetu osebno ali pa njemu po pošti. Čeprav je prišlo do spremembe lastništva, se je stanarina še vedno plačevala na način, kot je bil dogovorjen, tožeča stranka pa tožene stranke na primeren način sploh ni obvestila, da je do spremembe lastništva prišlo. Iz ugotovitev nižjih sodišč nadalje tudi izhaja, da je bil tožnik s tem, da se tudi po spremembi lastništva stanarina plačuje njegovemu očetu, seznanjen in da je v tak način izpolnjevanja obveznosti tožene stranke privolil. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila stanarina za vse sporne mesece nakazana po pošti. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča odločitev nižjih sodišč, da pogoji iz 56. člena ZSR niso izpolnjeni, materialnopravno pravilna. Tožena stranka je svoje obveznosti poravnala osebi, kateri jih je na podlagi stanovanjske pogodbe morala. Ob dejstvu, da o tem, da je prišla do spremembe lastništva, ni bila obveščena, so neutemeljena revizijska zatrjevanja, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila pravi osebi. Ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je bilo dogovorjeno tudi plačevanje po pošti in da je za sporne mesece tožena stranka obveznosti po pošti nakazala, sta nižji sodišči materialnopravno pravilno zaključili, da je s tem svoje obveznosti za sporno obdobje izpolnila, pri čemer dejstvo, ali je tožeča stranka nakazane zneske prejela ali ne sploh ni odločilno (2. odstavek 318. člena ZOR).
Krivdni razlog neplačevanja stanarine in drugih obveznosti iz navedenih razlogov ni podan. Že to pa zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. Zato nadaljnji zaključki nižjih sodišč, da tožeča stranka tožene stranke sploh ni opominjala na način, ki je določen v ZSR in da je vprašljiva tudi aktivna legitimacija tožeče stranke, ki jih tožeča stranka v reviziji tudi izpodbija in osporava, sploh niso odločilni. Ker navedene revizijske trditve za odločitev niso odločilnega pomena, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP).
V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tožeča stranka v reviziji ni navedla. Postavila je le pavšalno in neobrazloženo trditev, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nelogični, nejasni in v očitnem nasprotju z dokumentacijo v spisu. Bistvene kršitve določb ZPP revizijsko sodišče obravnava le, če jih vlagatelj revizije izrečno ali vsebinsko navaja v razlogih revizije (386. člen ZPP). Tožeča stranka pa tega ni storila. Zato je revizijsko sodišče le prizkusilo, ali nista nižji sodišči morda zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči tekom postopka te absolutne bistvene kršitve določb ZPP nista storili.
Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).