Denationalization claim dismissed; failure to request interim order allows corporate restructuring under ZLPP.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če denacionalizacijski upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po ZLPP, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje in eventuelni denacionalizacijski zahtevek ne predstavlja več ovire za lastninsko preoblikovanje podjetja. V postopku lastninskega preoblikovanja podjetja Agencija ni pooblaščena za kontrolo zakonitosti pridobitve družbenega premoženja, ki se lastnini.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju: Agencija) z dne 22.10.1993, s katero je odobrila program lastninskega preoblikovanja trgovskega podjetja. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93) ureja zavarovanje zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij (9. do 16. člen). V zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja mora upravičenec predlagati izdajo začasne odredbe (10. in 11. člen). Tožnik svojih pravic v zvezi z vračilom podržavljenega premoženja ni zavaroval, saj ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP niti po zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Če denacionalizacijski upavičenec v roku iz 11. člena ZLPP ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe, se podjetje lahko lastninsko preoblikuje (2. odstavek 15. člena ZLPP). Na odločitev tudi ne more vplivati "zatrjevana zmota oziroma nevednost", saj se v tem postopku ne odloča o utemeljenosti njegovega denacionalizacijskega zahtevka na vračilo nepremičnine.

Tožnik v tožbi navaja, da bi Agencija ob obravnavi predlaganega programa lastninskega preoblikovanja podjetja morala zahtevati predložitev verodostojnih listin t.j. zemljiškoknjižnih izpiskov glede pridobitve nepremičnin, ovrednotenih v otvoritveni bilanci. Ker tega ni preverila, so v otvoritveni bilanci podjetja zajete tožnikove nepremičnine, ki niso bile pridobljene na podlagi veljavnega pravnega naslova. Iz izreka odločbe Komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 24.8.1988 namreč ne izhaja, da bi pravica uporabe na nepremičnini bila prenešena na podjetje, pravnomočen pa postane samo izrek odločbe. Zahtevo za denacionalizacijo navedene nepremičnine je tožnik vložil 28.8.1992. Po podatkih zemljiške knjige enote temeljnega sodišča je na teh nepremičninah kot edini imetnik pravice uporabe vpisana občina. Zaradi takšnega lastninskega stanja in legalitetnega načela ter načela javnosti zemljiške knjige, je tožnik bil prepričan, da je vpis v zemljiški knjigi pravilen, zato ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Ker se občina, ki je zemljiškoknjižni uporabnik te nepremičnine, lastninsko ne preoblikuje, ni bilo potrebe za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP in tudi ne po 68. členu ZDen. Šele na obravnavi 4.11.1993 je tožnik bil uradno seznanjen o tem, da naj bi podjetje imelo pravico uporabe na teh nepremičninah, ki so bile tudi vključene v potrjeni program lastninskega preoblikovanja podjetja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeta stranka - podjetje na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZLPP ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom. Podjetje izvede preoblikovanje po programu, ki ga sprejme organ upravljanja podjetja in ga odobri agencija. Če agencija ugotovi, da program ni ustrezen ali izbrani način ali kombinacija načina ni v skladu z zakonom, pa predloženi program zavrne z odločbo (2. odstavek 19. člena zakona). Agencija torej kontrolira, ali je predlagano lastninsko preoblikovanje v skladu z ZLPP, vendar cit. zakon niti kakšen drug predpis agencije ne pooblašča za kontrolo zakonitosti pridobitve družbenega premoženja oziroma kapitala, ki se lastnini. Zato je tožbeni ugovor glede tega neutemeljen. Tožena stranka tudi pravilno ugotavlja, da ZLPP ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih in lastninskega preoblikovanja podjetij in tudi posledice, če upravičenec takšnega zavarovanja ne predlaga (9. do 16. člen). Če upravičenec ne predlaga izdaje začasne odredbe po tem zakonu in v roku predpisanem v zakonu, se namreč podjetje lahko lastninsko preoblikuje (2. odstavek 15. člena). V takšnem primeru torej eventuelni denacionalizacijski zahtevek ne predstavlja več ovire za lastninsko preoblikovanje podjetja. Dejstvo, da tožnik ni predlagal izdaje začasne odredbe po ZLPP pa ni sporno. Na odločitev zato ne morejo vplivati okoliščine, ki so vplivale na takšno tožnikovo ravnanje t.j. predvsem stanje v zemljiški knjigi in načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige glede pravice uporabe na sporni nepremičnini, saj zemljiškoknjižno načelo ne more derogirati specialnega predpisa t.j. ZLPP.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).